Utrinki: Ciprnik iz Male Pišnice

Včeraj (sreda, 04. maj) iz parkirišča ob jezeru Jasna do koče v Mali Pišnici in po lovski poti na Ciprnik. Sestop po grebenu Vitranca in mimo Vratnika do Jasne.

Iz parkirišča pri Jasni je treba priti čez nekaj rokavov Male Pišnice. Kamni so v pomoč, palice pa še bolj. V dolinici naprej sem se držal bolj desno, pa bi bilo bolje, če bi hodil po levi strani. Bi bilo teba manjkrat čez vodo.

Srednja pot nad dolino je na več mestih porušena in nevarna, zato je že leta zaprta. Nižje pod njo poteka še ena pot. Nanjo sem se iz dolinice povzpel po skrotastem grebenčku, ki zahteva malo sape in previdnosti. A je zato nadaljevanje po ravno prav osenčenem gozdu toliko bolj imenitno. Z nekaj malega vzponov in spustov pripelje na prodišča z lepimi razgledi na zasneženo Mojstrovko nad modro zeleno Pišnico. Do lovske koče sem imel še slab kilometer le nekaj deset metrov vzpona. 

Drugač zgodba se je začela, ko sem stopil na lovsko pot, ki vodi proti Ciprniku. Pot je sprva lepo sledljiva, lepe lovske okljuke so garant za naglo pridobivanje višine. V gozdu sem jo nekajkrat izgubil, pa hitro spet našel. Višje gori pripelje naravnost do globoke, prepadne grape, a se tik pred njo obrne in varno vodi naprej. Malo pod 1450 metri pot preči v desno, sprva čez poličko, zavarovano z vrvjo, privezano na PZS klin. Kakih 100 metrov naprej so pritrjene ohlapne, precej stare jeklenice, kot opora pri malo zahtevnejšem prečenju izpostavljene grape. Držijo, a sem jih vzel res le bolj za podporo! Sredi prečke je klin, zabit navpično, ki se mi je zavrtel v roki. Zadnjih nekaj metrov jeklenice pravzaprav niti nisem potreboval, a sem jo vseeno malo preveril. Pa se je porednica kar snela z odžagane veje, za katero je bil njen konec zataknjen. Tako pač izgledajo lovske poti.

Kakšne pol kilometra naprej sem prišel do naslednje grape s skrotastim pobočjem, kjer sem na daleč zaslutil ostanke poškodovane srednje poti. O prečenju tam čez je Spleza, brezčasni odličnik samotnih gorskih poti, že pred več kot petnajstimi leti napisal "Široko grapovje prečno prestopamo... Po frnikulcah... Skrajno nevarno za zdrs! A jeklenička, čeprav mlahava, na koncu izpuljena". Slabo uhojena stezička je vodila naravnost tja. Vesel sem bil, ko sem za vogalom zagledal tanke lovske jeklenice. Privezane kar ruševnate veje takšnih ali drugačnih žilavosti, so me usmerile stran, po mokri grapici levo in navzgor čez nekaj ruševja v gozd.

Strmina je komaj kaj popustila, a je bilo v gozdu vseeno malo lažje. Po lažjih terenih pa so lovske poti praviloma manj vidne (sem ugotovil zadnjič čez Kuklarje). Ampak na tej poti je za to poskrbljeno. Sredi ničesar, ko je pot spet enkrat začasno izginila, se je prikazal kar nekoliko umetniško izoblikovan smerokaz za Ciprnik: 45 minut, poševno levo in gor. Sic!

Hoja do vrha je bila le še formalnost. Greben, po katerem gre pot, je bil v glavnem zasnežen, precejšnje količine zveznega snega je bilo videti tudi na severnih pobočjih. Zato sem hodil po kopni, južni strani grebena, a se malo pod vrhom nisem mogel izogniti nekaj krajšim zasneženim delom poti. Nič posebnega sicer, a nekajkrat se mi je vdrlo, najbrž za kazen, ker sem gamaše pustil v avtu.

Razgledi na vrhu enkratni, veličastnost je bila malo okrnjena zaradi visoke oblačnosti, ki je odvzela bleščavo okoliškim mogotcem. A pogled na te neukročene, divje in težko dostopne konce človeka težko pusti ravnodušnega. Še posebej, če je bil ta privilegij pridobljen z imenitnim popotovanjem skozi odmaknjene kotičke Male Pišnice.

Sestop ni bil pretežak. Na Vitrancu gradijo novo žičnico. Pot po špičastemu grebenu proti Vratniku se mi je, razvajenemu od umetelnih okljuk lovske poti, zdela slabo speljana in prestrma. Pa najbrž ni šlo drugače. Nižje doli sem srečal dva tujca, moža in ženo. Gospa si je zvila gležen, sestopala sta po centimetrih. Nekako smo imobilizirali poškodbo, malo tudi poklepetali. Nizozemca, v Slovenske kraje hodita že 25 let, seznanjena s potmi, solidno opremljena in vešča gibanja v gorah. Kaj takega se jima je zgodilo prvič. Spremljal sem ju in jima pomagal kakšno uro ali dve. Na lažjem delu poti tik nad Jasno je šlo hitreje, tudi gleženj je gospo nekoliko manj bolel. Prijazno sta se mi zahvalila. 

Malo pred koncem poti sta me prehitela dva mladeniča. Oba v kratkih hlačah. Prvi obut v usnjene čeveljce, kot se jih nosi v službo in brez nahrbtnika. Drugi je imel nahrbtnik, a je bil - bos.  

Pa še nekaj o poti: gibanje po celotnem območju Male Pišnice zahteva kar nekaj znanja oziroma usposobljenosti. Za vzpone v teh krajih se je treba dobro pripraviti. Pot od lovske koče do grebena Vitranc - Ciprnik je orientacijsko zahtevna, mestoma nevarna. Po izkušnjah bi jo lahko primerjal z lovskim prehodom Čez Najnar štant nad Kamniško Belo, dostopom čez Kuklarje na Veliko planino ali pa recimo s potjo na Mokrico iz Kurje doline. Nič več, pa tudi nič manj... Zato previdno!

Srečno!

Mala Pišnica.

Svežina hladne gorske rečice.

Po grebenčku levo od te grape se gre.

Pot se malo podira.

Srednja pot je nevarna in zaprta.

Umetni slap.

Osamljeno in divje: nad prodišči Mala Mojstrovka.

Lovska koča v Mali Pišnici.

Spredaj grapa, zadaj Mala Mojstrovka.

Stezička.

Prehod, zavarovan z vrvjo.

Izpostavljena prečnica z lovskimi jeklenicami (pogled nazaj).

Enkratna prvobitnost narave.

Prehod pod previsom.

Zaprta in nevarna stara pot.

Smerokaz v brezpotju.

Mojstrovke, Travnik, Jalovec v oblakih.

Ponce. Spredaj poraščena Visoka peč.

Osrednja divjina Julijskih Alp.

Vitrančev greben, desno spodaj jezerce Jasna.

Nova žičnica na Vitrancu.

Dolina Male Pišnice.

Sled.