Gubno čez Kurjeke

Včeraj (petek, 12. aprila) od sotočja Mlince in Žaklja čez Kurjeke na Gubno, po markirani poti nazaj.

Ob Žaklju sem nadaljeval do odcepa za sotesko Kloma, nato pa naravnost naprej po gozdni poti, ki pripelje na sedlo Stanič. Od tam vodi ostro levo komaj zaznavna stezica, ki se sprva celo nekoliko spušča, nato pa strmo dvigne v peščeni grapi. A ne za dolgo, kmalu zavije levo v ruševje, nadaljuje čez drobljivo, peščeno prečko nad strmo grapo in konča na gozdnatem sedelcu Šija 2.

Od tu gre prijazna steza z lepimi pogledi in razgledi v glavnem kar strmo navzgor. Je lepo sledljiva, na škrbinici kakih sto višincev nad Šijo 2, ki bi sicer lahko bila kar zahtevna, je postavljen celo trden lesen mostiček. Pred leti je neurje podiralo drevesa. Še danes se vidi, da je bilo vloženega ogromno truda, da so očistili prehode padlih velikanov, mnogi so bili zelo debeli.

Od kote 1666 m dalje gre steza dobrega pol kilometra pretežno vodoravno. A že kmalu po začetku spet srečaš sitno drobljivo prečnica čez strmo grapo, malo pred koncem ravnega dela ji sledi še ena. Obžagani stezi sem iz radovednosti sledil do roba široke, razbite grape, kjer se izgubi. Grapo je potrebno prečiti in na drugi strani splezati preko roba, da dosežeš nadaljevanje prečne poti, ki gre v smeri Visokega Kurjeka. S pogledom sem tako na daleč poskušal oceniti, kje bi se to izvedlo. Nisem čisto prepričan a morda po levem (gornjem) od dveh žlebov. Pogled višje gori mi je sicer zasejal dvom v možnosti te variante.

Pot proti Gubnem se od prečne poti odcepi kakšnih 50 metrov pred grapo (droben možic). V maniri pravih karavanških strmin nato rine še kakih 150 višinskih metrov kolenogrizno navzgor do bližine vršnega grebena, kjer sem jo izgubil. Zlezel sem še kakih 50 metrov naprej, pa malo levo, a mi ni bilo nič jasno. Na severni strani je bilo med ruševjem še nekaj snega (zoprno), na desni se je odpirala prečnica čez širšo, krušljivo grapo, že četrto ta dan. Ni mi bila prav nič všeč. Spustil sem se nekaj metrov pod kraj, kjer sem videl zadnje obrezane veje. V manjšem pretepu z ruševjem sem zmagal in dosegel grapo na mestu, kjer je bila ožja in lažje prehodna, nato pa po njeni desni s pomočjo ruševja zlezel do roba (hvala, Velocy s Hribi.net!). Tam sem med ruševjem našel čisto spodoben prehod do trav, ki so me po južni strani strmo vodile v smer grebena in naprej še nekaj metrov do markirane poti. Tudi naprej do vrha Gubna je bila pot v celoti kopna.

Bilo je jasno vreme, prekrasen dan, z nekoliko zamegljenim pogledom na Julijce na drugi strani ulice, zato slike gora tam čez danes niso v prvem planu. Eno pa bom vseeno prilepil. Samo toliko, da se vidi, da je v Kotu in Za Cmirom še vedno veliko snega.

p.s.: na hribi.net sem našel zapis od JanG, kje gre prehod prečne poti čez grapo; po zgornji grapici.

Potok Žakelj.

Stezica od sedla Stanič je komaj vidna.

Po peščeni grapici kakih 50 m navzgor...

...nato pri možicu levo v ruševje...

... in čez drobljivo prečnico.

Sedlo Šija 2: začetek poti čez Kurjeke.

Cilj v daljavi.

Lesen mostiček. Drži!

Zgledno očiščena podrtija. Koliko garanja!

Južna stena Kepe.

Od kote 1666 naprej.

Stolpi in stolpiči.

Divje.

Tretja prečnica. Pot je sicer na široko obrezana.

Grapa, čez katero je treba, če greš po prečni poti.

Pogled na grapo od zgoraj daje drugačno sliko.

Pogled z bližine markirane poti pod Gubnim.

Kepa.

Rjavina, Kot, Vrbanove špice, Za Cmirom, Triglav.

Tudi na avstrijski strani je veliko snega.

Kurjeki.

Na Hribi.net naknadno najden opis prehoda prečne poti po grapi.

Prehod krušljive grape v vršnjem delu. Šel sem nekaj nižje kot kaže sled.

Sled.

Kalški turn

Včeraj od Žagane peči mimo lovske koče na Kalški turn in nazaj. Vreme kot nalašč, v Kamniški Bistrici nobenega avtomobila na parkiriščih. Začetek lovske stezice za Žagano pečjo je bil za razliko od poletnih dni, ko je skrit v podrastju, jasno viden in je prešerno vabil. Hudournik nekaj deset naprej je povzročil nekaj razdejanja, nič pretresljiega. Skalnata prečka je bila brez posebnosti, ko steza zavije desno v strmo grapo, je bilo na poti nekaj zoprno razmočene zemlje, prekrite s prav tako mokrim listjem. Do vrnitve se je vse že posušilo.

Prve snežne krpe so se pričele deset minut nad lovsko kočo, zvezen sneg pa le malo naprej, pred dolinico pod Turnom. Tam so tudi izginile dan ali dva stare stopinje, ki sem jih opazil že nižje doli. Na moje veliko presenečenje sem kasneje, pri prehodu v dolinico zagledal smučine, ki so očitno pripadale lastniku stopinj. Pobočja pod Kalškim grebenom v kontekstu turnega smučanja današnjih dni niso prav na vrhu všečnih javnih objav. Najbrž tudi zato, ker dostop ni ravno udoben, moj predhodnik je smuči nosil vsaj kakšni dve uri. Sledov smučanja v nasprotni smeri tudi nisem opazil, zato je domišljija dobila prosto pot. Kam za vraga jo je neznanec mahnil?

V dolinici sem zavil desno, stran od poti in smučin, na pol predelan južni sneg se je zoprno prediral. Sicer kratka strmina proti vrhu Turna je bila polna pasti v obliki zasutega ruševja. Deset metrov pred udobnim, kopastim vrhom se mi je udrlo do pasu. S težavo sem izvlekel noge iz objema prepletenih vej. Zato sem na smučarja kar malo pozabil.

Na vrhu pa pogledi v pravo zimo. Tako domači Mokrica, Kompotela, Jermanov turn, Kalški greben in Kalška gora, vse je bilo zasneženo in kot na dosegu roke. Na drugem polu neba so se bleščali glavni imenitniki Kamniško Savinjskih Alp. Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca, Skuta, Rinke, Turska gora, Kotliči, Brana... In malo bolj zadaj Planjava. Tam doli topla stena Kogla, Žmavčarji, pa Repov kot s Špicami... Vsi občasno sramežjivo bolj ali manj oviti v bele meglice, ki so muhasto tavale sem ter tja. Predstava me je osupnila in strmečemu jemala sleherno voljo in moč da bi mi pogled in razmišljanje lahko odtavala kam drugam... Ura je bila enajst. Na najvišji piramidi mi je pozornost vzbudila črna pika na mestu, kjer bi moral biti samo sneg. Čez minuto ali dve se je pika razdelila na dve pikici, pa spet združila v eno. Tik pod vrhom je meglica spustila zastor in ni bilo več videti ne pikic, ne piramide.

Pod Kalškim grebenom se raztezajo Kalce. Osamljen, divji svet v veliki meri poraščen z ruševjem, visokim tudi do tri metre. Orientacijsko zahteven in težko prehoden. Sicer vedno zeleno ruševje je včeraj prekrivala debela snežna odeja, se mi zdi da celo debelejša od tiste v Julijskih Alpah na isti višini. In domišljija je spet dobila krila... Kam za vraga je šel smučar? Popotovanja s smučmi po osamljenem svetu s primarnim namenom pohajati po krajih, ki jih brez smuči ni mogoče obiskati, so me vedno privlačila. Bolj kot katerakoli oblika modernega turnega smučanja, še posebej kot krčevitega, brezpogojnega in velikokrat tudi nepremišljeno iskanje nedotaknjenega "powderja", ali pa norij obveznega zarisovanja prvih vijug in podobnih juhuhu početij, ki običajno končajo z atraktivnima slikami na kateremkoli že socialnem omrežju.

Legendarni zapisovalec gorskih doživetij Volk s hribi.net je nekje zapisal, da se je vrnil s turnega smučanja pod Kalško goro. Morda celo z vrha po vzhodni strani? Ampak v tem primeru bi se smučar moral vrniti po isti poti in ponovno odnesti smuči dve uri v dolino. Sledi pa ni bilo. Morda pa se je neznani predhodnik odločil za popotovanje levo pod Kalškim grebenom in za Jermanovim turnom na planino Dolga njiva, pa potem dobrih dvesto metrov gor na strmine Velikega Zvoha ter naprej na Jezerca ali z žičnico v dolino? Ali pa na planino Koren in dol v Markovo raven in spet peš v Kamniško Bistrico? Pa na Kalški greben? Kamorkoli se je že odpravil, potepanje je bilo zanesljivo veličastno in mi bo burilo domišljijo in nekoliko izzivalo še dolgo časa...

Sestop s Turna ni bil nič posebnega, z izjemo vršnje strmine, kjer je ob morebitnem vdoru med zasneženo ruševje grozila izguba ravnotežja in posledično padec naravnost na glavo. Zato je šlo bolj počasi. Lovska potka je v vršnjem delu eno samo veselje, nižje doli pa je potrebno biti malo bolj pazljiv. Še posebno ob koncu grape pred prečnico, kjer pot zavije ostro levo, naravnost pa zapeljivo vabi dokaj uhojena varianta, ki se najbrž nepredvidljivo konča v strmem gozdu ob Hlevu.

Vabljiv začetek lovske steze takoj za Žagano pečjo.

Jutranja Turska gora, Brana in zadaj Planjava.

Ob lovski koči se bo kmalu prebudila pomlad. Zadaj Kompotela.

Mokrica in Kompotela. Lepo se vidi ozka gredina v levo pod oknom.

Jermanov turn.

Smučine v dolinici pod Kalškim turnom.

Poleti komaj prehodne Kalce so prekrite z obilico snega.

Prehod med Kalškim grebenom in Jermanovim turnom.

Oba vrhova Čmaževskega turna sta čisto blizu.

Najvišja piramida. Malo pod vrhom sem ugledal pikico, ki se je občasno delila.

Meglice skrivajo Tursko goro...

... pa tudi Skuto in Rinko.

Tudi Brani ni prizanešeno.

Za trenutek se odpre še en pogled na Grintovec.

Lovska potka je prav prešerna. A le v zgornjem delu.

Sled.

 

Na Dovško Babo ob potoku Mlinca

Včeraj, 13.03.2024 po dolini Mlince na Lahov preval, mimo Dovške Rožce na Dovško Babo in nazaj. 

Pomanjkanje gorskih doživetij zaradi mračnih in deževnih preteklih tednov je že resno grozilo, da se bo spreobrnilo v pravo abstinenčno krizo. Na Arso so se z napovedjo dveh lepih dni končno le usmilili vseh bednikov, ki smo v obupu iskali zadovoljstva zgolj v bližnjih hribčkih. Na žalost pa so meteorologi svojo prijazno napoved popestrili s tretjo ali četrto stopnjo plazovne nevarnosti višje gori v visokogorju. Takšna napoved ni od muh in jo je treba upoštevati.

Dilemo mi je nekako razrešila Dovška Baba, katere vrh je nekako le blizu višinske meje plazov. Pa še pristop po jugozahodnem grebenu bil znal biti spihan, torej z manj snega, sem si zaželel. Da pa ne bi zgolj pohajal po gozdnih potkah in travnatih vesinah, sem si dostop nekoliko začinil. No, ne prav hudo, le po dolinici potoka Mlinca z nadaljevanjem po lovski poti po severnih vesinah nad dolinico in naprej čez Starko proti vrhu sem si zaželel..

Dolinica, ki se začne ob sotočju Žaklja in Mlince je prav prijetno osamljena. Pot je široka, čez slab kilometer nadaljuješ po dolinici naravnost (dolinica Mlince je levo). udi pot kmalu zavije čez vodo levo in se izgubi nekam navzgor. Nadaljevati je treba kar po potoku ali tik ob njem. Čeprav voda kar konkretno žubori ni prav težko. Smer kažejo številne rdeče packe na kamenju. Dobrih tristo metrov naprej podrt možic z več rdeče pobarvanimi kamni kaže na lovsko pot. Stezička gre sprva strmo navzgor, potem se za silo umiri. Čeprav slabo uhojena je dokaj sledljiva. Rdečih pik tukaj ni več. Pri edinem možicu kakšnih 150 višinskih metrov nad potokom stezica počasi zavije proti desni in se po strmih gozdnih pobočjih, ki bi v mokrem znala biti tudi spolzka, prebije nad Lahov preval. 

Od tam sem nadaljeval po še vedno kopni, markirani poti Čez Starko. Z višino so se pojavljale snežne krpe. Nič posebnega. A pri prehodu iz gozda, malo pod Dovško Rožco sem dobesedno prestopil v zimo. Gazi ni bilo, k sreči sneg ni bil preglobok in je kar šlo. Ven iz gozda je bil sneg bolj južen, nekakšen premalo predelan srenec, ki se je prediral komaj kaj več kot čez podplat. Spontanih plazišč ni bilo videti, na pristopnem grebenu je bilo snega malo, marsikje se je videla trava. Hoja je bila prijetna, skoraj idealna. Tik pod vrhom je malo zamrazilo. Da mi zadnjih metrov hoje po grebenu ne bi zagrenilo srečanje s kakšno spihano in poledenelo ploskvijo, sem iz previdnosti nadel dereze. Pa niso bile nujno potrebne.

Razgledi na Julijce in Karavanke so bili veličastni. Nad 2000 metrov je bilo vse prav imenitno odeto v resnično belo snežno odejo, svežo kot v pravi zimi. Pihalo ni skoraj nič, le sonce se je počasi skrilo za oblake.

Tudi prav. In sem šel dol. Nekaj deset metrov nad Dovško Rožco sem pofirbcal malo po poti v smeri sedla Mlinca. Prava zima je bila tam, sem ter tja se mi je udrlo, zato sem se vrnil kar Čez Starko.

Na lovski stezici nad Lahovim prevalom mi ni prav nič dišalo prečenje po strmem gozdu, zato sem jo mahnil naravnost navzdol po skrajnem desnem robu grape v zatrepu dolinice. Enkrat sem tam že bil, bilo je pozimi. Tedaj pri vzponu in sestopu ni bilo resnih težav. Tokrat snega ni bilo, bile pa so strme trave z redkim drevjem, ki so se končale z nekakšnim previsom nad prav tako strmim, drobljivim žlebom. Izkušnja mi je kasneje dala malo misliti. Zvečer sem na blogu "Steze in sledi" našel opis vzpona po tej grapi z zanimivo oznako, da je bil "nekoliko siten". Jaz bi za primer sestopa temu pridevku prilepil še klicaj. Mogoče bi bilo drugič bolje poskušati na levi strani grape, kjer je za pomoč na razpolago ruševje.

Po grapi je tekel potoček, a ni bil moteč.  Do konca dolinice je bil še kakšen kilometer in pol. Prehod Žaklja ob sotočju z Mlinco ni bil težak. Pa tudi če bi zajel vodo, nič hudega. Za mano je bil vendar en lep dan!

In še malo začimbe: malo nad Dovjem stoji čisto nov znak za popolno prepoved prometa (razen za lastnike parcel). Zapora velja do konca marca letos. Upam, da res!

Stenar iz Dovjega.

Ob pritoku Mlince po strugi navzgor.

Rdeče pike v vodi.

Odcep za lovsko pot.

Pri tem možicu pot počasi obrne v desno.

Pot je na tem mestu malo bolj vidna.

Teloh na poti Čez Starko.

Zima na gozdni meji.

Snega tam gori je veliko.

Na Dovški Babi ni ravno preveč snega.

Prav veliko se še ni splazilo.

Pogled za turne smučarje. Pa ne preveč.

Vrh Dovške Babe.

Karavanke.

Kurjek, Gubno, Kepa.

Triglav s podaniki.

Vsi na kupu.

Nekako sem spraskal dol po peščenem žlebu

Pogled navzdol po grapi.

Izgleda nametano, pa se da obiti.

Sotočje Mlince in Žaklja

Znak.

Sled.