Zadnjih nekaj jesenskih vzponov se mi dogaja, da je zjutraj ko se na izhodišče pripeljem z avtom, še tema. Tudi tokrat, ko avto pustim na koncu ceste na Pokljuki je tako. Samotno je in tiho, nikogar ni daleč naokoli, ko se pripravljam za pot. Tam visoko zgoraj v sneženem pobočju zagledam lučko in takoj za tem še eno. Tistim, ki so že tako visoko tam zgoraj kar nekako zavidam, saj se obeta lepo jutro in bodo lahko sončni vzhod doživeli v objemu vršacev.
Kolovoz za dostop na planino Konjščico sprva vodi skozi gozd, kljub svetli luni imam prižgano čelno svetilko, a jo kmalu ugasnem. Od planine, kjer nekaj tabel opozarja na turistično sirarstvo, a je v jeseni zapuščena in samotna, pot vodi navzgor, proti ravni dolinici Na Jezercu. Oni z lučkami so očitno tja gor prispeli iz poti preko Rudnega polja, saj gazim nedotaknjen sneg, ki se ugreza nekako do vrh čevljev.
V jutru, ki se prične porajati kakšne pol ure hoda nad Konjščico se špičke vrhov obarvajo v škrlatno rdeče. Najprej čisto pri vrhu, nato pa nižje in nižje.
Izza dreves nad planino pokukajo prvi sončni žarki v pozdrav čudovitemu novemu dnevu, ki že tolikokrat to jesen pozdravi le gore, dolino pa pusti zagrnjeno z meglenim pregrinjalom.
Macesni še niso uspeli izgubiti vseh svojih iglic, le otresli so se večino snega, zato se zlatorumeni prešerno nastavljajo sončnim žarkom. Nizkorastoče ruševje pa je že skoraj popolnoma prekrito z belo odejo.
Na nedotaknjeni poti je na tej višini že toliko snega, da se ugreza preko gležnjev. Včasih se mi iz rušnatega grma, ki visi čez pot za vrat strese kakšna dodatna pošiljka. A gaženje mi zaradi čudovitega jutra ni popolnoma nič težko.
Malo pod ravninico Na Jezercu naledim na sledi pohodnikov iz smeri Rudnega polja, katerih lučke sem opazil zgodaj zjutraj. Kmalu zagledam skupino sedmih ljudi, ki so presenetljivo blizu, glede da so bili še nedolgo tega oddaljeni vsaj uro hoda. Hodijo počasi, kolona se jim trga, vodilna skupina je precej naprej, zadnji zaostaja in velikokrat počiva. Opremljeni so precej nenavadno, dva imata čelade, tretji okrog pasu nekaj vponk in prusikovih vrvic in še nekaj druge opreme, četrti je brez nahrbtnika, palic in cepina.
Malo pred Studorskim prevalom jih prehitim, v slabi angleščini me vprašajo, če je to pot za Triglav. Potrdim, nato pa po kratkem premisleku nevsiljivo namignem, da zna bi pri 30 centimetrih snega vzpon na Očaka kar zahteven. Eden mi skopo odvrne, da imajo opremo... Ne poskušam več biti pameten, le vprašam jih, od kod so. "Iz Ukrajine", izvem. Po slovensko voščim "dobro jutro". "Dobrogo ranku" dobim odgovor. "Dobroe utra is in Russian language" še prileti nazaj. Do Studorskega prevala molčimo.
Na prevalu spet počivajo, jaz se razgledujem naokoli. Na vzhodu se, zasnežena lepo vidita Mali Draški vrh in Viševnik, spodaj dolinica Jezerce.
Na zahodu nas pozdravlja jezero megle nad Bohinjem z osupljivo ogrlico Bohinjskih gora.
Na kratko se poslovimo, sam odhitim naprej po prečni poti proti Vodnikovem domu. Snega ni nič manj, a ker pot v glavnem le preči in vzpona skoraj ni, je lažje gaziti.
Kmalu pridem do prijazne klopce, ob kateri se na skali, prekriti s snegom skriva napis. Z roko odstranim sneg, komaj še razpoznavne črke mi potrdijo, da se tu odcepi neoznačena pot za Tosc. Poti sledim, kolikor je le mogoče, vendar se mi v snegu nekje pod strmo stopnjo v zgornjem delu pobočja Malega Tosca izgubi. Zato nadaljujem naravnost navzgor po robu zasnežene grape, kjer je opaziti manjše plazove. Iz kamnite strmine Tosca me radovedno gledajo številni gamsi.
Pogled nazaj proti Studorskemu prevalu mi pokaže Veliki Draški vrh in njegov južni greben, nasproti njega pa se dviga špička z nenavadnim imenom Ablanca (tudi Špik). Daleč spodaj vidim klopco, s katere se Ukrajinci ravno odpravljajo naprej, po tem, ko so si zopet privoščili počitek. Zdi se mi, da oklevajo med mojimi sledmi in nezgaženo potjo za Vodnikov dom in nato Kredarico, a se končno le pravilno odločijo. Zaželim si, da bi se njihov vzpon na Triglav srečno končal, pa kakorkoli že.
Iz opisa poti vem, da se pot na približno tej višini obrne v levo, zato zapustim grapico in po travnatih policah prečim strmo stopnjo v levo, dokler ne pridem v lažji teren zgornjega dela vzpona proti Malemu Toscu. V nadaljevanju poskušam slediti travnim biljkam, ki sem ter tja gledajo iz snega, saj se tam še najmanj udira. Kjer trave ni videti, so zameti, sneg se udira do stegen, kljub palicam z ogromnimi krpljicami s katerimi si pomagam, napredujem po polžje.
Za nameček se pojavi še megla, ki v nekaj minutah zastre čudovito modrino neba in sonce, ki je prijetno grelo. Orientacija na tem območju je v takih pogojih izredno zahtevna.
K sreči je bila odločitev, da prečim na levo, pravilna. Zopet naletim na pot, na kateri je skoraj vsakih 15 metrov postavljen možic. Kakšno pretiravanje bi se to zdelo v sončnem vremenu in kako vesel sem kamnitih prijateljev v tej megli in zametih, ki izčrpavajo!
Počasi prigazim do vrha Malega Tosca, naokrog zaradi megle ni videti prav nič. Sledim možicom, kmalu zagledam manjšo vrtačo, nato pa še v opisu poti navedeno njeno veliko sestro, ki jo obidem po desni strani.
Za trenutek se malo zbistri in pokaže se vrh Tosca z vrtačo. Še kakšnih 15 minut gaženja je do cilja. V spomini si poskusim vtisniti strukturo pobočja, da bi se lažje znašel, če bi se spet spustila megla. To se tudi zgodi, a ob pomoči nekoliko redkejših možicev in grebena, katerega se držim, kmalu prigazim na vrh.
Utrujen sem, a vesel. Na vrhu je sneg spihan, tako da se vidi žig, to pa je tudi vse, kar se tiče razgleda. Kljub zgodnji uri zaradi megle in vetra tu gori nimam nobene želje ostati.
A vreme se me le za trenutek usmili, naklonjen mi je pogled na Zgornjo krmo. Triglav, Kredarica in drugi čudoviti pogledi, po katerih je Tosc znan, so danes zame nedovoljeni.
Nazaj se vrnem deloma po lastnih sledeh, deloma po poti, ki preči strmo stopnjo po udobni polici, s katere so me prej opazovali gamsi. Kmalu sem pri klopci, ki je dovolj nizko, da nanjo še sije sonce. Privoščim si malico.
Seveda to ne gre kar tako enostavno, en delček dobrot moram prepustiti tudi kavkam, ki brez strahu skakljajo okrog mene in zahtevajo svojo mitnino. Odlično jim tekne zlasti prepečenec!
Po malici s pernatimi gosti nadaljujem povratek. Še blizu klopce srečam hrvaškega gorskega reševalca, ki ga spremljajo tri gospe. Gredo na Tosc, povem mu, kje sem šel jaz gor in kje dol.
Vesel je, da na vrh vodi sled, ker se tako Tosc kot njegov sosed Veliki Draški vrh čedalje bolj ovijata v meglo. Tudi Bohinjski hribi, ki so se zjutraj s svojo belino lepo odražali horizont na nebeški modrini so se kar nekako zgubili v črnih oblakih.
Na Studorskem prevalu sem kot bi mignil. Ozrem se proti Ablanci, drobni, kakšnih 100 metrov visoki špički na južni strani prevala, na katero vodi neoznačena pot.
Vrh je v megli, potka je vidna le prvih nekaj metrov, nato pa izgine. Vseeno se odločim in se napotim po njej. Sneg je ob tem času že južen, na nekaterih mestih ga sploh ni, drugje pa zakriva stope in oprimke a je nestabilen in se nanj ne moreš zanesti. Povrh vsega je teren predvsem v spodnjem delu izredno krušljiv.
Počasi in previdno napredujem, sem ter tja je potrebno malo poplezati. Enkrat ali dvakrat poskusim najprej po eni varianti, nato pa po drugi, ker se v megli ocenim, da prva možnost ne vodi tja, kamor bi morala.
Malo kasneje sem na prvem od vrhov dvoglave gore. Drugi vrh, na katerem je postavljen možic je le nekaj metrov proč, tehničnih težav ni, zato se preko miniaturnega sedelca nanj povzpnem kot bi trenil.
Pogled z vrha po meglenih grapah navzdol je kar malo strašljiv, počutim se precej osamljenega. Naredim par fotografij in se obrnem nazaj proti Studorskemu prevalu, kjer slišim smeh in glasno govorjenje.
Do prevala sicer ni daleč, le nekaj več kot sto višinskih metrov, a previdnost pri sestopu kljub temu ni odveč.
Vrnem se po lastnih stopinjah v snegu, mestoma je potrebno poplezati navzdol čez skalnate odstavke in krušljiva pobočja. Včasih težave obidem drugje, kot gor grede.
Na Studorskem prevalu ni nikogar več, po dobro zgaženi poti, na kateri se sneg že zelo topi, sem kmalu pri Jezercih. Od tam dalje je pot ena sama čobodra, na Konjščice skoraj da ni več snega, pot po gozdu je blatna in polna spolzkih korenin.
Ko pridem do avta, ki je parkiran na gozdni jasi ob koncu ceste, me pozdravi nebeška jasnina, prešerno sonce pa poskrbi za toploto, da v miru pospravim opremo in se pripravim za vožnjo. Dan je tako lepo zaokrožen.
Pa srečno pot!
Kolovoz za dostop na planino Konjščico sprva vodi skozi gozd, kljub svetli luni imam prižgano čelno svetilko, a jo kmalu ugasnem. Od planine, kjer nekaj tabel opozarja na turistično sirarstvo, a je v jeseni zapuščena in samotna, pot vodi navzgor, proti ravni dolinici Na Jezercu. Oni z lučkami so očitno tja gor prispeli iz poti preko Rudnega polja, saj gazim nedotaknjen sneg, ki se ugreza nekako do vrh čevljev.
V jutru, ki se prične porajati kakšne pol ure hoda nad Konjščico se špičke vrhov obarvajo v škrlatno rdeče. Najprej čisto pri vrhu, nato pa nižje in nižje.
Izza dreves nad planino pokukajo prvi sončni žarki v pozdrav čudovitemu novemu dnevu, ki že tolikokrat to jesen pozdravi le gore, dolino pa pusti zagrnjeno z meglenim pregrinjalom.
Macesni še niso uspeli izgubiti vseh svojih iglic, le otresli so se večino snega, zato se zlatorumeni prešerno nastavljajo sončnim žarkom. Nizkorastoče ruševje pa je že skoraj popolnoma prekrito z belo odejo.
Na nedotaknjeni poti je na tej višini že toliko snega, da se ugreza preko gležnjev. Včasih se mi iz rušnatega grma, ki visi čez pot za vrat strese kakšna dodatna pošiljka. A gaženje mi zaradi čudovitega jutra ni popolnoma nič težko.
Malo pod ravninico Na Jezercu naledim na sledi pohodnikov iz smeri Rudnega polja, katerih lučke sem opazil zgodaj zjutraj. Kmalu zagledam skupino sedmih ljudi, ki so presenetljivo blizu, glede da so bili še nedolgo tega oddaljeni vsaj uro hoda. Hodijo počasi, kolona se jim trga, vodilna skupina je precej naprej, zadnji zaostaja in velikokrat počiva. Opremljeni so precej nenavadno, dva imata čelade, tretji okrog pasu nekaj vponk in prusikovih vrvic in še nekaj druge opreme, četrti je brez nahrbtnika, palic in cepina.
Malo pred Studorskim prevalom jih prehitim, v slabi angleščini me vprašajo, če je to pot za Triglav. Potrdim, nato pa po kratkem premisleku nevsiljivo namignem, da zna bi pri 30 centimetrih snega vzpon na Očaka kar zahteven. Eden mi skopo odvrne, da imajo opremo... Ne poskušam več biti pameten, le vprašam jih, od kod so. "Iz Ukrajine", izvem. Po slovensko voščim "dobro jutro". "Dobrogo ranku" dobim odgovor. "Dobroe utra is in Russian language" še prileti nazaj. Do Studorskega prevala molčimo.
Na prevalu spet počivajo, jaz se razgledujem naokoli. Na vzhodu se, zasnežena lepo vidita Mali Draški vrh in Viševnik, spodaj dolinica Jezerce.
Na zahodu nas pozdravlja jezero megle nad Bohinjem z osupljivo ogrlico Bohinjskih gora.
Na kratko se poslovimo, sam odhitim naprej po prečni poti proti Vodnikovem domu. Snega ni nič manj, a ker pot v glavnem le preči in vzpona skoraj ni, je lažje gaziti.
Kmalu pridem do prijazne klopce, ob kateri se na skali, prekriti s snegom skriva napis. Z roko odstranim sneg, komaj še razpoznavne črke mi potrdijo, da se tu odcepi neoznačena pot za Tosc. Poti sledim, kolikor je le mogoče, vendar se mi v snegu nekje pod strmo stopnjo v zgornjem delu pobočja Malega Tosca izgubi. Zato nadaljujem naravnost navzgor po robu zasnežene grape, kjer je opaziti manjše plazove. Iz kamnite strmine Tosca me radovedno gledajo številni gamsi.
Pogled nazaj proti Studorskemu prevalu mi pokaže Veliki Draški vrh in njegov južni greben, nasproti njega pa se dviga špička z nenavadnim imenom Ablanca (tudi Špik). Daleč spodaj vidim klopco, s katere se Ukrajinci ravno odpravljajo naprej, po tem, ko so si zopet privoščili počitek. Zdi se mi, da oklevajo med mojimi sledmi in nezgaženo potjo za Vodnikov dom in nato Kredarico, a se končno le pravilno odločijo. Zaželim si, da bi se njihov vzpon na Triglav srečno končal, pa kakorkoli že.
Iz opisa poti vem, da se pot na približno tej višini obrne v levo, zato zapustim grapico in po travnatih policah prečim strmo stopnjo v levo, dokler ne pridem v lažji teren zgornjega dela vzpona proti Malemu Toscu. V nadaljevanju poskušam slediti travnim biljkam, ki sem ter tja gledajo iz snega, saj se tam še najmanj udira. Kjer trave ni videti, so zameti, sneg se udira do stegen, kljub palicam z ogromnimi krpljicami s katerimi si pomagam, napredujem po polžje.
Za nameček se pojavi še megla, ki v nekaj minutah zastre čudovito modrino neba in sonce, ki je prijetno grelo. Orientacija na tem območju je v takih pogojih izredno zahtevna.
K sreči je bila odločitev, da prečim na levo, pravilna. Zopet naletim na pot, na kateri je skoraj vsakih 15 metrov postavljen možic. Kakšno pretiravanje bi se to zdelo v sončnem vremenu in kako vesel sem kamnitih prijateljev v tej megli in zametih, ki izčrpavajo!
Počasi prigazim do vrha Malega Tosca, naokrog zaradi megle ni videti prav nič. Sledim možicom, kmalu zagledam manjšo vrtačo, nato pa še v opisu poti navedeno njeno veliko sestro, ki jo obidem po desni strani.
Za trenutek se malo zbistri in pokaže se vrh Tosca z vrtačo. Še kakšnih 15 minut gaženja je do cilja. V spomini si poskusim vtisniti strukturo pobočja, da bi se lažje znašel, če bi se spet spustila megla. To se tudi zgodi, a ob pomoči nekoliko redkejših možicev in grebena, katerega se držim, kmalu prigazim na vrh.
Utrujen sem, a vesel. Na vrhu je sneg spihan, tako da se vidi žig, to pa je tudi vse, kar se tiče razgleda. Kljub zgodnji uri zaradi megle in vetra tu gori nimam nobene želje ostati.
A vreme se me le za trenutek usmili, naklonjen mi je pogled na Zgornjo krmo. Triglav, Kredarica in drugi čudoviti pogledi, po katerih je Tosc znan, so danes zame nedovoljeni.
Nazaj se vrnem deloma po lastnih sledeh, deloma po poti, ki preči strmo stopnjo po udobni polici, s katere so me prej opazovali gamsi. Kmalu sem pri klopci, ki je dovolj nizko, da nanjo še sije sonce. Privoščim si malico.
Seveda to ne gre kar tako enostavno, en delček dobrot moram prepustiti tudi kavkam, ki brez strahu skakljajo okrog mene in zahtevajo svojo mitnino. Odlično jim tekne zlasti prepečenec!
Po malici s pernatimi gosti nadaljujem povratek. Še blizu klopce srečam hrvaškega gorskega reševalca, ki ga spremljajo tri gospe. Gredo na Tosc, povem mu, kje sem šel jaz gor in kje dol.
Vesel je, da na vrh vodi sled, ker se tako Tosc kot njegov sosed Veliki Draški vrh čedalje bolj ovijata v meglo. Tudi Bohinjski hribi, ki so se zjutraj s svojo belino lepo odražali horizont na nebeški modrini so se kar nekako zgubili v črnih oblakih.
Na Studorskem prevalu sem kot bi mignil. Ozrem se proti Ablanci, drobni, kakšnih 100 metrov visoki špički na južni strani prevala, na katero vodi neoznačena pot.
Vrh je v megli, potka je vidna le prvih nekaj metrov, nato pa izgine. Vseeno se odločim in se napotim po njej. Sneg je ob tem času že južen, na nekaterih mestih ga sploh ni, drugje pa zakriva stope in oprimke a je nestabilen in se nanj ne moreš zanesti. Povrh vsega je teren predvsem v spodnjem delu izredno krušljiv.
Počasi in previdno napredujem, sem ter tja je potrebno malo poplezati. Enkrat ali dvakrat poskusim najprej po eni varianti, nato pa po drugi, ker se v megli ocenim, da prva možnost ne vodi tja, kamor bi morala.
Malo kasneje sem na prvem od vrhov dvoglave gore. Drugi vrh, na katerem je postavljen možic je le nekaj metrov proč, tehničnih težav ni, zato se preko miniaturnega sedelca nanj povzpnem kot bi trenil.
Pogled z vrha po meglenih grapah navzdol je kar malo strašljiv, počutim se precej osamljenega. Naredim par fotografij in se obrnem nazaj proti Studorskemu prevalu, kjer slišim smeh in glasno govorjenje.
Do prevala sicer ni daleč, le nekaj več kot sto višinskih metrov, a previdnost pri sestopu kljub temu ni odveč.
Vrnem se po lastnih stopinjah v snegu, mestoma je potrebno poplezati navzdol čez skalnate odstavke in krušljiva pobočja. Včasih težave obidem drugje, kot gor grede.
Na Studorskem prevalu ni nikogar več, po dobro zgaženi poti, na kateri se sneg že zelo topi, sem kmalu pri Jezercih. Od tam dalje je pot ena sama čobodra, na Konjščice skoraj da ni več snega, pot po gozdu je blatna in polna spolzkih korenin.
Ko pridem do avta, ki je parkiran na gozdni jasi ob koncu ceste, me pozdravi nebeška jasnina, prešerno sonce pa poskrbi za toploto, da v miru pospravim opremo in se pripravim za vožnjo. Dan je tako lepo zaokrožen.
Pa srečno pot!
