Marmolada Punta Penia 3343m

Zlata doba alpinizma (1854 - 1865) je sledila pomladi narodov iz leta 1948. Zakaj tako, vedo najbrž kaj več povedati zgodovinarji, dejstvo pa je, da je Evropa tedaj bila priča prave eksplozije zahtevnih prvih pristopov na  najpomembnejše vrhove v Alpah: Monte Rossa (1855), Monte Pelmo (1857), Eiger (1858), Civetta (1860), Adamello (1864), Zinalrothorn (1864), Matterhorn (1865) in na številne druge.

Vzpone so, zaradi velikih stroškov, v glavnem organizirali premožni tujci, predvsem Angleži ob spremstvu domačih vodnikov in lovcev, ki so zanesljivo nosili največji del bremena teh podvigov. Pa najbrž ne samo fizičnih bremen, premagati so morali tudi strah pred gorskimi bitji, škrati, vilami, duhovi, pošastmi, za katere je tedaj še v veliki meri veljalo, da prav visoke gore predstavljajo njihovo domovanje. A "Osvajalci nekoristnega sveta" (kot je alpiniste mnogo kasneje poimenoval Lionel Terray) se niso dali in so v izjemnih petnajstih letih osvojili vse, kar se je še osvojiti dalo. Tudi najvišji vrh Marmolade in najvišji vrh Dolomitov, Punta Penia (3343m) je 1864 doživel svoje prvo srečanje s človekom.

 

Na vrhu je tabla v spomin na prvi vzpon 1864. 

Po svoje izjemno pa se mi vseeno zdi, da so na tehnično precej zahtevnejši in od Punta Penia le 500 metrov nižji Triglav naši vrli srčni možje stopili kar sto let prej, že leta 1778. In to celo osem let prej, kot sta Balma in Paccard stopila na sicer neprimerno težje dostopen Mont Blanc. Tisti ljudje iz doline pod Triglavom so pač Bohinjci, trmasti in malo posebni.

No ja, Marmolada (njeno ime zaradi bele barve ledenika menda izhaja iz latinskega "marmor" - vrsta kamna, ali pa iz grškega "marmar" - svetel) je po zaključku zlate dobe bila kar nekaj časa izven glavnega soja odrskih luči. Izjema je seveda I. svetovna vojna, kjer so se prav pod vrhom med seboj na najvišji evropski fronti borili italijanski Alpini in avstroogrski Kaiserjäger Regiment. Bilo je zelo hudo, še leta 1990 so v ledeni jami blizu vrha našli ostanke 16 italijanskih vojakov katerih trupla so v času vojne shranili ob postaji prve pomoči potem, ko so umrli za posledicami ran.

 Punta Rocca z zgornjo postajo žičnice na vrhu tisoč metrske južne stene.

Leta 1970 so na gori dokončali prvo naprednejšo žicnico, ki je na Punta Rocca (drugi vrh Marmolade, 3265m) lahko pripeljala 400 oseb na uro in smučišče postavila ob bok tedaj že močno razvitim dolomitskim smučarskim središčem. 1982 so vzpostavili povezavo z Arabbo in s tem z Dolomiti Superski sistemom. 2002 se je končal dvajset let trajajoč spor med provincama Trento in Belluno glede upravljanja ledenika. Ta sedaj pripada Trentu, medtem ko kamniti greben, na katerem je postavljena žičnica ostaja pod jurisdikcijo Belluna. Leta 2005 so prenovili žičnico do Punta Rocca, ki ima sedaj tri sektorje in na uro prepelje 1000 oseb (70 naenkrat). 2015 so ponovno odprli prenovljeni muzej Marmolada Grande Guerra 3000m na postaji Punta Serauta (2950m, tretji od štirih postaj gondolske žičnice), ki je trenutno najvišja tovrstna evropska institucija.

Žičniška tabla s primerjavo višine.

Južna stena Marmolade z izrazito kamnito strukturo.

V njeni gigantski in markantni, tisočmetrski  južni steni so menda splezali že preko 100 smeri.

Gora mi je posebej pri srcu že dolgo časa, še posebej s smučarskega vidika, saj je za moje pojme najbolj celovito, naravno in zahtevno smučišče vseh Dolomitov. Ima le eno, a široko in kvalitetno progo, ki se s Punta Rocca spušča v dolino v izjemnih 1800 metrih višinske razlike. Ob progi so široka off piste področja, na katerih kljub velikemu številu obiskovalcev malo drugače usmerjeni smučar vedno lahko najde kakšen kvadratni meter nedotaknjenega celca samo zase. 

 

Narava ustvarja lepote, mnogi jih ne vidijo.

Neskončno lepi Dolomiti. Levo SassoLungo, desno Gruppo Sella z najvišjim Piz Boè.

A kljub vsemu se ob obisku smučišča občutku grenkobe ni mogoče izogniti. Od tal do vrha vpeta v jeklene pletenice mora Bleščeča gora pozimi trpeti trume smučarjev, poleti navadnih turistov. Pa tem nebogljenim obiskovalcem njihove pravice, da se dotaknejo modrine neba, pravzaprav ne gre odrekati. Ne, gre le za odnos, ki se pri tem (ne) vzpostavlja. Že več kot dvajset let aktualna in medijsko ter reklamno podprta smučarska popotovanja v okviru Dolomiti Superski (Sella Ronda, La Grande Guerra, Super 8 in druga) so Dolomite spremenila v dirkališče, na katerem množice smučarjev drvijo od ene žičnice do druge, ne oziraje se na vsepovsod pričujoče lepote narave. Njihov dnevni cilj je zgolj zaključiti komercialno vsiljen zamišljen krog, v svoji oklepni opremi (pancerji, čelade, debele rokavice, zaščitna očala, želve za hrbtenico, kolenčniki, komolčniki in kar še vse industrijske navlake spada zraven) so imuni za vse lepote gora, ki bi jih lahko na takšni poti bili deležni. Nimajo časa za trenutek postati na robu smučišča in si ogledati prelep in ponosen SassoLungo, morda si vzamejo le minutko za kakšen selfie. Ne znajo ceniti čudovitega pršiča, ki je tu prisoten še v marcu in aprilu, prav malo jim je mar dejstvo, da bi na idealni smučarski strmini  namesto brezčutnega dirkanja lahko izvedli številne lepe, uživaške zavoje. Ne vidijo nevarnih, a čudovitih ledeniških razpok, ki zevajo tik ob smučišču. Ne, brez občutka do prekrasne narave divjajo naravnost navzdol, do naslednje žičnice, do naslednje smučarske proge. Pred spodnjo postajo žičnice so običajne neskončne gneče, med enajsto in eno popoldan je ob lepem vremenu potrebno čakati tudi do dve uri. 

Gneča in smučarska afnarija na spodnji postaji žičnice.

Če zaradi vetra gornji sklop žičnice ne obratuje, trope smučarjev spustijo ven eno postajo pod vrhom, na Punta Serrauta. Do proge pridejo po sto metrskem tunelu, nato pa hajd naprej na povezavo z Arabbo.

 Tunel pod ledenikom.

 Iz tunela ven, v snežni metež. Samo da se vrti.

Smučišče v zgornjem, zame najlepšem delu na okrog 3000 metrih, spominja na mravljišče, ob najhujših dnevih se površine zjutraj skrbno steptanega pršiča že pred poldnevom spremenijo v zorano njivo z ogromnimi grbinami, po katerih smuko suvereno obvladajo le nekateri smučarji. Ostala popotniška revščina pa pluži, se zatika in neusmiljeno pada po strmini, ki ji ni kos. 

 Gneča na najlepšem delu smučišča.

Duhovnost, ki so jo nekoč v teh gorah poosebljale tudi vile in škrati pa demoni, je izginila. Pravljičnih bitij nihče več ne vidi, nihče več ne poroča o njih. Ponižana, v sodobnem razmišljanju preganjana in zasmehovana so zapustila te, njihove prisotnosti nezaslužne kraje. Morda celo dvignila roke nad vsem, se v obupu vdala v usodo in za zmeraj prepustila prekrasno divjino tako imenovani človeški civilizaciji. 

 Temni oblaki nad Dolomiti.

* * *

Ob šestih je bilo še temno, a na vzhodu je bila že jutranja zarja, ki je brisala še zadnje zvezde z neba, ko sem vstal in pričel pripravljati opremo. Od Malga Ciapele v smeri proti Passo Fedaia je vodila sprva le kakih pet metrov široka proga pripeljanega in steptanega snega, gozd vse naokrog je bil že nekaj časa popolnoma brez. Kljub pomislekom glede smučarske industrije sem bil vesel te umetne snežne poti, ki mi je omogočila hojo s smučmi od samega začetka. Kakšen kilometer višje je bilo snega že več, v jutranji tišini, ki jo je občasno prekinjalo žvrgolenje redkih ptičev, sem se prav z veseljem vzpenjal naprej. Le za nekaj trenutkov je tihožitje prekinil ropot motornih sani, s katerimi sta se dva delavca smučarske kompanije pripeljala na delovno mesto. Višje gori, pod Passo Fedaia je bil sneg, kljub temperaturi, ki je čez dan dosegala celo 20 stopinj, močno pomrznjen in strm, zato sem nataknil srenače. Ura je bila okrog pol devetih, kot bi pritisnil na gumb se je s prelaza, na katerega sem ravno tedaj prisopihal, vsulo več zaporednih skupin smučarjev, ki so jih tja pripeljali s kombiji. Z nekaterimi sem se prijazno pozdravil, drugi so brezbrižno odpeljali mimo. Snel sem srenače in nadaljeval po cestici ob jezeru proti zahodu, v smeri spodnje postaje žičnice na Pian dela Fiacconi, ki obratuje le občasno, zdi se mi da le poleti.

 Jezero Fedaia na 2000m, pod ledom a brez vode.

Nekako na tretjini jezera sem opazil turne sledi in eno ali dve rdeče pobarvani zamenji, ki so vodila stran s poti, poševno levo navzgor ter naprej proti zgornji postaji žičnice. Ubral sem jo po tej varianti, pa mi je bilo kmalu žal. Sneg je bil trd, premalo ga je bilo, zapletal sem se v ruševje. Enkrat ali dvakrat kože na rušnati veji niso prijele, malo sem celo zdrsnil. Ko sem pogledal, če je vse v redu z opremo, sem opazil, da je na eni smučki popolnoma zakrivljena ena od nogic zavore. Ni šlo drugače, smučko sem snel, do konca zakrivil tanko žičko (ki se imenuje zavora, haha), da se je odlomila in si ponovno nataknil smuči. 

 Ruševje in pomrznjen sneg.

Ruševje, stalno spreminjanje ritma, številni obrati in pozornost, da mi ne zdrsne, me je nepričakovano precej utrudilo. Že precej višje, na okrog 2200 metrih, ko so se težave nehale, sem ponovno poskusil ujeti ritem. Račun brez krčmarja. Tudi ponavljanje ajns-cvaj čarovnije (več o tem je napisano tukaj) za izboljšanje ritma ni pomagalo.

Rešitev se je seveda našla, saj ne gre drugače. Ob prehodu pod strmim grebenom v obliki ribje plavuti, sem se spomnil, da se ta zanimiva kamnita struktura imenuje Sasso delle Dodici (Vrh dvanajstih, ladinsko Sas de les Dodesk, 2690m), ona prejšnja, pod katero sem umiral med ruševjem pa Sasso dele Undici (Vrh enajstih, ladinsko Sas de les Unesc, 2801m). Med njima je sicer možno tudi smučati. Brž sem zamenjal geslo za ritem: undiči, dodiči, undiči, dodiči... Šlo je malo bolje, ko sem se domislil še dodatka, je bilo pa sploh super: undiči-polenta, dodiči-polenta, hehe... Nadaljeval sem z lahkoto, kot po maslu, ritem se mi je vrnil in dokaj hitro sem bil pri rifudžo Pian dei Fiacconi, na 2626m nadmorske višine.

 Spodaj levo rif. Pian dei Faiconi, desno od nje greben Sasso delle Dodici, še bolj desno Sasso delle Undici

Zgornja postaja žičnice na  Pian dei Faiconi, nad njo ledenik in Punta Penia.

Zanimiva, rahlo zastarela a delujoča  stojiščnica, vozi predvsem poleti.

Ustavil sem se za deset ali petnajst minut (običajno se sicer ne ustavljam za tako dolgo), spil malo vode (pol litra negazirane stane 1,50 EUR, kar na tej višini niti ni drago, točeno pivo, "la birra alla spina" prav tako pol litra je pa 4,5 EUR) in pojedel čokoladko. Na prijetno osončeni klopci sem bil ravno toliko časa, da sem skupaj s še dvemi ali tremi gosti lahko mirno opazoval in se čudil turnemu smučarju, ki je po precejšnji strmini izjemno lahkotno in hitro napredoval v smeri škrbine med špicama Gran Vernel (3210m) in Picolo Vernel (3098m), kakšna dva kilometra zahodno od koče.

Turnosmučarske sledi na ledeniku.

Spet sem si nadel smuči in se odpravil po špuri, ki se mi je zdela najbolj prava v smeri proti ledeniku pod Punta Penio. Malo pred mano se je na isto pot suvereno odpravila tudi turno smučarsko odlično opremljena signorina zanimivih baročnih oblin. Hitro sem jo dohitel, a sem jo pustil kakih pet ali deset metrov pred sabo. To se mi je zdelo korektno, čisto nobene potrebe ni, da dihaš za vrat predhodniku. Tempo je bil ravno pravi, lahko sem razmišljal. Predvsem me je skrbelo glede ledeniških razpok, ki jih je ledenik poln, a ni bilo videti prav nobene. Izkušnja iz druge strani ledenika (pod gondolo), na kateri sem smučal nekaj tednov prej, mi ni dala miru. Tedaj sem namreč tik ob smučišču opazil dve ali tri zelenkasto modre in globoke razpoke, sicer skrbno označene in zavarovane. Do včeraj, ko sem spet smučal tam je zapadlo komaj nekaj centimetrov snega, a so razpoke, razen ene, že izginile. No, pravzaprav niso izginile, le prekrite so bile s tanko snežno odejo, zato nevidne in toliko bolj nevarne. 

 Za silo pokrita, a še vidna razpoka pod Punta Rocca, tik ob smučarski progi.

Kdo ve kako je z razpokami na tej strani gore? Ledenik pod Marmolado sicer ni znan po izjemno nevarnih razpokah, jih je pa poleti videti kar nekaj, njihova globina pa je nepredvidljiva. Prejšnji dan sem srečal dva Angleža, ki sta čez ledenik šla peš in navezana, danes sem v zgornjem delu videl tri turne smučarje, vse nenavezane. Biti sam na ledenikih je včasih res lahko zoprno, zato sem se nekako potolažil tako, da sem se v mislih posvetoval z gospo C. (sicer soprogo mojega prijatelja, da ne bi bilo slučajno kakšnih nesporazumov). Gospa C. je ena čisto posebna gospa, stara seveda ne več samo rosnih osemnajstih let (kakšno leto več, sicer bi jo lahko poimenoval gospodična) navdušena, vztrajna in izjemna turna in alpinistična smučarka s širokim znanjem, previdnostjo, skrbnostjo in smislom za družbo, kolesarka, plezalka in kdo ve še kaj... Pravzaprav, bi lahko rekel, moj letošnji najljubši turnosmučarski guru, brez resne konkurence najbrž tudi za prihodnje leto. No, in z njo sva virtualno predelala situacijo in se glede na okoliščine (da se včerajšnjima pešakoma ni nikjer udrlo, da so po sledi šli danes že vsaj trije turni smučarji brez težav) odločila, da tako ali tako nimam druge izbire, kot da glede špalten pač nekoliko potvegam. Ja, en malček poguma pa le mora biti v krvi. Spominjam se, da sem ji pred mesecem ali dvema na turnem smuku v bližini Vršiča omenil, da se mi ena strmina, ki bi se lahko končala z večmetrsko škarpo nad staro vršiško cesto zdi pa le malo nora. Previdno sem jo obsmučal, a na veliko začudenje takoj za tem zagledal kar dve ali tri babnice iz naše skupine, med njimi je bila seveda tudi Gospa C., ki so se brezkompromisno zapodile po nedotaknjenem celcu naravnost navzdol do ceste. Škarpe k sreči ni bilo. Ampak dejstvo je, da ženske prevzemajo v outdoor športih veliko vlogo in Ilka ("vzamem enko in se vržem dol") zanesljivo ni ena sama, veliko jih je pred njo in upam, da še več tudi za njo. In tako je pohvalno in prav!

Iz namišljene, a resne debate me zbudi rahel "klik, klik". Signorina pred mano je prišla v komaj zaznavno večjo strmino, prestavila je pručki na vezeh. Nadaljujeva naprej. Čez nekaj metrov zaslišim: "O, que bello"! Dvignem pogled in zagledam, kako stoji in s telefonom lovi sicer res lepe in osončene ledeniške vesine in dolomitske špice. A zame je to konec veselja. Ritem se mi poruši, kot da sem spet stopil na spolzko vejo ruševja tam spodaj nad Lago Fedaia. Zaustavim se. Signorina odslika svoje in gre naprej. Hvala bogu, si mislim in grem počasi za njo. Pa spet "klik, klik". Strmina se za malenkost zmanjša, pručki gresta dol. In za tem spet foto sešn: "O, que bello"... Mine nekaj minut, nato se spet zaustavi, me počaka in mi pove, da je letos prvič na smučkah in da je res "bello". Nekako se zmenim, da se pogovarjava po angleško, potrdim da je res "bello" in ji z gesto dam vedeti, da bi šel rad naprej. Jadrno oddrsa pred mano. Čez nekaj časa se spet zaustavi in vpraša če vem, kje se pride do žičnice. Z res prijazno potpežljivostjo ji razložim, da mora iti prečno v levo stran, čez kakih sedemsto ali osemsto metrov je smučišče. "Gracie signore"! Kam greste pa vi? Povem ji, da na desno proti ledeniku. Še enkrat se mi zahvali in gre, spet pred mano, naprej.

K sreči se špura kmalu razdeli na dva dela: prvi gre ostro levo, v smeri proti smučišču, drugi ostro desno, proti ledeniku in mojemu cilju. Oddahnem si, zdaj bo šla na levo, pa bom imel svoj mir. A iz te moke ni bilo kruha! Signorina za trenutek postane, me pogleda in reče: jaz grem tukaj desno. Ne, ne, se šibko poskušam upreti, desno je ledenik, levo je smučišče, kamor želite vi! Brezupno! Odločno oddrsa desno, v moji smeri, jaz pa klavrno za njo. Strmina je bolj enakomerna, pručk ne prestavlja več, tudi poslikala je že vse, kar je hotela, zato kar nekako gre. V nekem trenutku pa se sled obrne ostro v levo. Zaslutim enkratno življenjsko priložnost, prepustim signorini malo večjo prednost, na ovinku naglo zapustim sled ter oddrajsam naravnost in na desno po celcu v smeri proti ledeniku, kar me nesejo noge. Vse ritmične podpore zbledijo, polenta in undiči sta pozabljena, švicarski avtorji ajns-cvaj slogana bi v primerjavi z mojo hitrostjo hodili po polžje. Nazaj pogledam šele kakšnih sedemsto metrov naprej, sredi ledenika, ko se ustavim.

Signorina Oblina je za zmerom izginila iz mojega vidnega polja. Oddahnil sem si in si za trenutek odpočil. Tega dne sem bil pač zmenjen z drugo!

 Kakih 150 višinskih metrov pod skalno stopnjo s ferato, ki se prične na koncu sledi.

Višinomer je kazal slabih 3000 metrov, še kakih 150 višincev je bilo do točke, kjer je treba z ledenika v sto metrsko skalno stopnjo, menda v celoti opremljeno s klini in jeklenico, kot sta bila prejšnji dan prepričana Angleža. Daleč pod sabo, še skoraj ob koči, sem zagledal smučarja, ki je hitel po moji sledi. No lepo, bova vsaj dva, sem si mislil. Malo za tem sem ponovno pogledal navzdol in opazil, da je možakar silno napredoval. Pa ne, da je to tisti, ki jo je ekspresno ubiral na škrbino med Verneloma? Hudiča, mu ni bilo zadosti enkrat v tem dnevu priti na 3000m, zdaj hoče še na to goro. Ne vem zakaj, ampak če me kdo takole dohiteva imam vedno slab občutek in poskušam pohiteti, pa ponavadi ne gre. In tudi tokrat je bilo tako. Malo pred koncem špure pred ferato sta bili v precej strm sneg steptani dve polički, možakar je na prvo prišel minuto pred mano. Na kratko sva se pozdravila, snel je smuči, ju stisnil skupaj, zataknil za zanko na nahrbtniku in zategnil drugo pritrdilo. Smuči so bile nameščene na nahrbtnik, ki ga niti ni snel, v desetih ali petnajstih sekundah. S palicami v rokah in v smučarskih čevljih se je naglo odpravil proti ferati in v mi nekaj minutah izginil izpred oči.

Osupnil sem. Ampak mali Mujo je hotel kar takoj za njim. Smuči sem zapičil čvrsto v sneg, pustil jih bom tukaj. Bil pa sem le toliko previden, da sem palice privezal na nahrbtnik, v roke pa vzel ledni orodji. Derez si nisem pripel, saj jih vendar tudi moj predhodnik, dirkač, ni imel. Pa smo šli. No ja, prvih nekaj metrov čisto brez skrbi. Potem pa vsak meter precej bolj previdno. Od ferate ni bilo videti nič, le dvakrat po meter ali dva jeklenice in klin ali dva. Breg se je postavil pokonci, vesel sem bil, da sem si pripravil vsaj cepina. V izrazito južen sneg so bile sicer narejene do gležnja globoke stopinje, a spodaj je bila trda, ledena podlaga. Če bi mi konica turnega pancerja zdrsnila, ojužen sneg noge ne bi zaustavil, kaj lahko bi se zgodba končala tam doli na ledeniku, do katerega se je razdalja naglo večala. Zdi se mi, da je bila najtežja kratka prečnica nekje v sredini, res mi je bilo žal, da nisem imel derez, a na tem mestu jih ni bilo mogoče pripeti. 

  Stopinje v ojuženem snegu z ledeno podlago, videl sem le dva ali tri kline.

Zato sem nadaljeval silno previdno, zapičil zdaj levi, zdaj desni cepin do ratišča v sneg in brez izjeme upošteval pravilo treh opornih točk. Napake seveda ni smelo biti. Če ti odnese noge, bo hudič, me je prevevalo. Mujo je bil čisto tiho, se mi zdi, da ga je bilo kar malo strah. Prav mu bodi! Vse skupaj je bilo podobno drugi prečnici na Malem Triglavu. Tisti, na ojuženi prisojni strani, samo da je takega sveta na Triglavu le kakih dvajset metrov, v ferati pa približno sto. Včasih sem se ozrl navzdol, napravil fotografijo. Daleč naokrog ni bilo žive duše. Pravzaprav je bilo neizmerno divje in lepo.

Končno sem se prevalil čez robno vehto na širok in relativno položen greben. Kot sem razbral iz sledov, si je na tem mestu dirkač pripel smuči in oddrsal naprej. Jaz pa sem imel vsega zadosti in sem si nemudoma pripel dereze. Sneg na tej višini je bil suh, mestoma trd in poledenel, kljub dvema cepinoma bi bila hoja po takem bregu brez derez tvegana. Teren pod grebenom postane bolj strm in se prvič izravna šele kakših šeststo metrov nižje, vmes pa je zasnežena severna stena z naklonino, kot jo imata oba Triglava. Dirkačeve sledi so kmalu zavile nekam desno, proti območju, kjer se s Punta Penie smuča. Očitno se mu je tako mudilo, da mu ni bilo zanimivo niti stopiti na vrh.

Vršni greben je širok in udobno prehoden.

Sam pa sem se seveda še kako potrudil. Ni trajalo prav dolgo in prikorakal sem tja, od koder se ne dviga nobena pot več. Bilo je malo pred drugo uro. Po telefonu sem se javil ženi. Spominjam se, da je bilo ravno prav toplo in brez najmanše sapice. Nebo naokrog in naokrog je bilo brez slehernega oblačka. Na vzhodu se je bohotila Civetta, pa mogočna katedrala Pelma, Antelao, Sorapis, Monte Cristallo, za njimi sem slutil Tre Cime Di Lavaredo, spredaj so se kot razcvetela roža bahavo postavljale Tofane, mali Lagazuoi nad Passo Valparola, v katerega kavernah se je v Veliki Vojni bila grozljiva MinenKrieg, skupina Sella z najvišjim Piz Boè in znano turistično razgledno točko Sass Pordoi, teraso Dolomitov. Na severozahodu je pogled krasil kot britev ostri in nazobčani SassoLungo, na jugozahodu sem slutil skupini Adamello in Brenta nad Gardskim jezerom. Na jugu je pogled zapirala skupina Pale di San Martino, z najvišjim vrhom nenavadnega imena Cima della Vezzana 3192m na desni strani. Ta gorska gmota je bila prekrita z debelo plastjo snega in ledu.

 Na vrhu.

 Civetta in Pelmo z vrha, spredaj Punta Rocca.

SassoLungo z vrha.

  Skupine Pale di san Martino, na desni najvišji vrh Cima della Vezzana 3192m, z vrha.

Sedel sem, tam na vrhu, grizljal čokoladko in pil krepčilni napitek. Čisto tiho, vesel da sem tu, sam, na vrhu, na toplem in ob čudovitem vremenu. Višinomer je pokazal 1970m vzpona in 12km poti. Vznesenih občutkov ni bilo, le preprosto in tiho zadovoljstvo, spokojnost, umirjenost, pravzaprav popolnoma nič evforičnega in enkratnega. Samo zijal sem naokrog in srkal in vpijal vase vse razglede in lepote tistega dne. Ne vem, a če v resnici obstaja zavedanje sreče, je to zanesljivo nekaj čisto blizu tega, kar sem čutil tega dne na Punta Penia.

Le kdaj pa kdaj sem zaslišal smeh in govorjenje smučarjev s kakšen kilometer oddaljene končne postaje žičnice na Punta Rocca. Nad mano se je ob manjšem triangulacijskem obelisku bohotila ogromna konstrukcija, vidna daleč na okoli. Presunila me njena je univerzalnost: križ, kot krščansko znamenje, ovit z nepalskimi molilnimi zastavicami, kot simboli svobodne možnosti izbire ali neizbire vere in prepričanja ter polepljen s številnimi in raznolikami komercialnimi nalepkami, ki so jih dodali pripadniki največje verske skupine na svetu - potrošniki. Ljudje se pač ne damo. Pa kljub takšni troedinosti se stvaritev ne more niti približno primerjati s stolpom našega župnika Aljaža. Postavljenim z iskrenim namenom, da brezpogojno in še posebej brez zahteve po izražanju pripadnosti katerem koli nauku ali veri, nesebično nudi zgolj in samo zavetje popotnikom, ki so takšne zaščite potrebni.

 Rif. Capanna Punta Penia tik pod vrhom.

Mimo Rif. Capanna Punta Penia, ki je tik pod vrhom sem se počasi odpravil navzdol. Koča je na atraktivnem mestu, izgleda pa precej utrujeno. WC je majhna lesena hiška tik nad tisoč metrsko steno. Do njega vodi kratka potka, zavarovana s simbolično tankima pletenicama. Utica stoji na nekaj pozidanih betonskih opekah, na pobočje je pripeta z eno samo desko. Težko sem si predstavljal, kako bi človek opravljal potrebno v taki napravi nad prepadom. Morda pa bi le šlo, in to zelo učinkovito in na hitro, haha.

Adrenalinski WC, pritrjen z desko.

Na mestu, kjer se prične ferata, sem pogledal navzdol in se krepko zamislil, nato pa počasi in previdno - tokrat seveda v derezah - sestopal korak za korakom. 

Strma, s snegom pokrita ferata - pogled navzdol.

Kakšne petindvajset minut sem porabil za tistih hudo strmih sto metrov (po moji oceni strmina dosega vsaj 50 stopinj), a je bil vsak gib premišljen in varen. Pripenjanje turnih smuči na ozki snežni polički je bila posebne vrste umetnost, a uspelo mi je in kmalu sem se zapodil navzdol po ledeniku. Dvajset centimetrov skoraj nedotaknjenega mokastega pršiča, ki je bodisi zapadel, bodisi ga je veter prinesel v to zatišno lego, mi je podarilo šeststo višinskih metrov nepopisno lepe smuke, ki sem jo odpeljal do zgornje postaja žičnice pri rif. Pian dela Fiacconi na 2626m. Pravzaprav priznam: smuči niso ubogale čisto do potankosti, utrujenost po vzponu in spust po ferati sta naredila svoje, a bilo je vseeno nepozabno.

 Sonce, sence in pršič na ledeniku.

Utrinek, tik nad Pian dela Fiacconi.

Pri koči sem prekršil vsa svoja nenapisana pravila in si že pred koncem ture privoščil kozarec točenega piva. A počival sem le kratek čas. V spodnjem delu me je čakalo dokaj zoprno prečno smučanje pod Sasso delle Dodici in Undici, pa še bolj tečno prebijanje po ozkih jezikih snega nad jezerom Fedaia, ki so bili polni skal in rušnatih vej. Smučarske proge od prelaza naprej zapirajo ob pol petih, če bi zamudil, bi sledilo še pet kilometrov marša peš po asfaltu do doline.

Na prelaz Fedaia (na vzhodni strani jezera) sem prismučal, na koncu pa še malo pripešačil, deset čez pol peto. Ogromni teptalci snega s prižganimi sijočimi lučmi so že ogrevali motorje, skupaj s šoferji so se mi zdeli nekoliko jezni in oblastni. V upanju, da ne bom imel težav, sem jo po razdrapanem in ojuženem smučišču naglo pobrisal navzdol. Kmalu sem dohitel patrolo dveh reševalcev - zadnjo kontrolo smučišča. Možakarja sta se ustavila ob skupini smučarjev, ki se je na strmini, polni ogromnih kucljev boječe, mukoma in počasi spuščala po progi. Reševalca sta jih nekaj časa čakala, nato pa odhitela naprej. Jaz pa takoj za njima. Ha, počasneži se bodo že znašli.

Točno ob petih popoldan sem bil pri avtomobilu.

* * *

Ponoči dolgo nisem mogel zaspati, pravzaprav skoraj do jutra ne. Kot v transu sem premleval vtise minulega dne - od jutra do večera in nazaj. Pa še enkrat in še enkrat. Vse podrobnosti sem imel živo pred očmi. Bolj kot kdajkoli doslej sem zaznal očitno nasprotje med komaj dotaknjeno gorsko tihoto in samoto na ledeniku Marmolade in Punta Penia ter neugnanim vrvežem turistične industrije, njenim živim in vsiljivim nasprotjem pod Punta Rocca. Bolj kot kdajkoli mi je bilo iskreno žal izginulih gorskih vil, škratov, demonov in drugih skrivnostnih prebivalcev višav, katerih zgodbe in podobe so nekoč plemenitile komaj dostopne vršace.

Vstajanje zjutraj ni bilo najlažje, a čudovito jutro je obetalo prekrasno smuko. Toda glej čudo. Gneče na žičnici skoraj ni bilo, gondola, v kateri se ponavadi drenja 70 smučarjev, nikoli ni bila napolnjena do konca. Na progi sem izkoristil sleherno pršičasto strminico in premislil sleherni zavoj, da bi imel kar največ od sonca in izjemnih snežnih pogojev, ki jih je nudila gora. Okrog enih, ko sonce le preveč načne prisojne strmine pod passo Fedaia, sem se spustil še zadnjič. Izven proge, po ledeniku in tako kot prejšnji dan, naprej do rifugio Pian dela Fiacconi, pa še dalje do passo Fedaia in potem naprej po progi navzdol. Smučanje po nesteptanih pobočjih z višinsko razliko 1200 metrov je bila pika na i čudovitih doživetij.

V manjši capani malo pred koncem smučarske proge v Malga Ciapeli sem naročil pivo. Prijetno hladno, točeno... Na telefonu sem si, prav počasi in lagodno, ogledoval slike prejšnjega dne. Naenkrat me je streslo: na eni izmed slik sem opazil čudovit vilinski obraz, podobe škratov, morda celo obraze nezemskih bitij. Med njimi tudi našega prijaznega Joshuo, špringer španjela, ki mu je dano, da se že dolgo časa lahko potepa po nebeških travnikih. Pogledal sem dvakrat, trikrat, sliko povečal, pogledal drugo sliko... Popolnoma isto. "Bitja so še tu!", me je prešinilo, ko mi je zavest dopovedala, da je tisto kar vidim na sliki, resnično. "Niso pobegnila, niso izginila, niso se pustili pregnati!". 

Vilinska bitja so še tukaj!

Svoje novo bivališče so našla skoraj 3000 metrov visoko gori na robu ledenika, v narodnem parku gorske skupine Pale di San Martino, katere slike sem naredil prejšnji dan z vrha gore. Tam daleč od dirjajočih množic, vidna le tistim, ki to lahko vidijo, živijo svoje življenje. In upam, da tako kot nekoč, skrbno čuvajo in varujejo naravo, ravnotežje sveta. Pa morda bedijo tudi nad tistimi, ki si od časa do časa utremo pot med vršace. Nam nudijo oporo za naša dejanja in pomagajo videti in razumeti. Če le nismo preveč predrzni in samovšečni...

Okus piva na sončnem vrtu capane je bil božanski. Še malo, pa bo tudi do ledenih višav prišel vonj po pomladi. In brhka dekleta izpod Bleščeče gore bodo spet zaplesala svoj starodavni pomladni ples. Morda pa bo le enkrat spet tako, kot je nekoč bilo. Juhej!

Dekleta izpod Gore plešejo (video).

Na zdravje!

Povzetek vzpona.

Pa srečno pot!

On.

Ne vem natančno, kolikokrat sem bil na Triglavu. Morda štirikrat, petkrat, zanesljivo ne desetkrat. Moram priznati, da sem se po prvem pristopu in obveznem krstu z vrvjo po riti (menda je bil Joc z MO Ljubljana Matica tisti, ki me je posvetil) vrha kar nekako izogibal. Pa ne, da bi se ga bal, nasprotno, vedno se mi je zdel veličasten, a kar nekoliko prelahko dosegljiv. Dejstvo je, da se je na Triglavu ravno tedaj, v začetku sedemdesetih let, začel nekakšen masovni turizem (100 žensk na Triglav, kar ni nič narobe, a nam mladim zaletavim neugnancem to ni bilo nič kaj všeč), pa neumnosti, kot so prvi televizor na Triglavu, pa šporhet, pa prva lojtra na Triglavu in podobno). Mislim, da se je ravno enkrat v tistih časih rodilo geslo "Vsak Slovenec mora vsaj enkrat v življenju na Triglav". Posledice takšnega masovnega prepričanja so bile seveda neskončne kolone Slovencev in Slovenk, odraslih in otrok, treznih, pa sem ter tja kakšen zadet, ki so tako ali drugače opremljeni in pripravljeni vsako leto romali na to našo sveto goro. Kar počno pravzaprav še danes.

Zdi se mi, da smo se, tedanja odraščajoča mladina, po navadah vzornikov hipijevske generacije šli celo malce uporništva. Spominjam se, da sem bil pravzaprav resnično žalosten, ko sem izvedel, da so že davno pred mano Triglavu z macolami razbili greben in ga opremili z jeklenicami in klini. Iz zahtevne, kar plezalne ture, so želeli narediti pohleven hrib, na katerega bi se lahko valile množice. In sodelovati pri tem početju, četudi samo z vzponi na tako onečaščen hrib, se nam je preprosto upiralo. Še več. Moj privzeti odgovor skoraj vsakomur, ki se mi je tedaj pohvalil z vzponom na Triglav je bil: "Pa zakaj ravno Triglav? Ali ni dovolj drugih, lepših in bolj osamljenih gora?".

Kljub temu sem bil z Očakom intimno zelo povezan in sem ga spoštoval. Najbrž tudi zaradi občudovanja njegove izjemne severne stene, v kateri se je kalila naša mladost. Začenši seveda s Slovensko smerjo, pa Nemško (kratko in dolgo), pa Skalaško z ladjo, obveznim Čopovim stebrom in drugimi klasikami tega navpičnega skalovja. Spominjam se, da sem se, po neki zahtevni plezariji nekoč ponoči zbudil na nabitih skupnih ležiščih Kredarici, brez zraka, s krči v nogah in iz morastih sanj. S soplezalcem sva morala že plezati nekaj težkega, toda ali sem na Kredarico prišel preko vrha Triglava ali po Kugyjevi polici ali kako drugače, ne vem več. Triglavu sem zanesljivo bil blizu tudi z zahtevnimi, izpostavljenimi in tedaj s pridihom skrivnostnosti in bajk obarvanimi vzponi v mogočni Sfingi (kak pesnik bi zapisal: Sfinga, edina prava ljubezen moje mladosti). Pa tudi takrat, ko sem  v Črni steni (Nomen est Omen, bi rekel moj prijatelj Boštjan) hlastaje za zrakom v slapu vode, ki je ob neurju grmela čezme v zahtevni prečnici poleg številnih klinov pustil tudi dragocen bong, iz Nemčije prešvercano darilo očeta. Samo da sem se lahko rešil in kolikor toliko živ prišel na polico k soplezalcu Janezu. Pa tedaj, ko sem pozimi na Kredarici spal na skupnih ležiščih (v sobi je bilo minus 20), pokrit s tremi odejami, s kapo na glavi in oblečen v vse, kar sem imel s sabo. Zjutraj je bil pri obrazu kakih 15 centimetrov visok kupček snega, nadihanega ponoči. Čez dva tedna so mi zaradi hudega granuloma izpulili en zob, naslednji teden pa še drugega. To povezavo z Njim še posebej zaznavam tudi danes, haha.

Dolgo časa sem potreboval, da sem se lansko leto ponovno odločil, da ga obiščem. Konec septembra je bilo, ko sem čez Plemenice in Škrbino prišel na Vrh. Kako drugače je bilo, kot nekoč. Prvo, kar mi v sicer čudovitem dnevu padlo v oči, je bilo veliko število pohodnikov - kakih petdeset jih je bilo naenkrat na vrhu, kar se mi je, nepoučenemu o trenutnih gorniških trendih, zdelo za delovni dan silno nenavadno. In drugo, česar še posebej nisem bil vajen: veliko, morda četrtina ali petina, med njimi povsem enakopravno tudi ženske, jih je ob stolpu uživalo v lahkotni omami cigaretnega dima. Na poti proti Kredarici pa sem zaznal še nekaj: če je bil Očak še pred mnogimi leti vpet v številne pletenice in nabit s klini, so varovala sedaj pritrjena in privijačena tudi tam, kjer jih nekoč ni bilo. Ne bom hinavec, tudi sam sem prijel za pletenico v prečnici Malega Triglava, kjer so nekoč bili zgolj klini. Pa kljub temu mi ni bilo vseeno. V železo in jeklo ukleščena gora mi je delovala nekako žalostno, celo lažno in z dvojnim obrazom. Zazdelo se mi je, da je navidezna varnost v popolnem nasprotju s številnimi spominskimi ploščami ponesrečenim planincem, ki govorijo o žalostnih zgodbah skozi zgodovino gore zadnjih trideset ali štirideset let. O tragedijah, v katerih je mogočna gora pokazala svojo resnično moč, ne oziraje se na jeklene uzde, ki jih je poskušal nadeti človek.

Na Kredarici sem se za nekaj minut ustavil. Odločitev, da moram Njega obiskati pozimi, ko je stik z goro veliko bolj pošten in prvinski, je padla kar sama od sebe. In to čimprej, sem si zaželel.

* * * 

Letošnja zima je bila pravzaprav idealna za vzpon. Čvrsto pomrznjen sneg, iz katerega so gledala številna varovala, dokaj stabilno vreme. Poročila o številnih vzponih na vrh so se kar kopičila, skrbno sem jih premleval, a do odločitve, da poskusim tudi sam ni in ni hotelo priti. Nekako iz spoštovanja do gore sem želel biti psihično in fizično pripravljen do največje možne mere, priznam, porajali so se mi številni dvomi. Vmes sem skočil na nekaj zasneženih vrhov, tudi zahtevna Skuta je bila med njimi, splezal lažji slap ali dva, s prijatelji ali sam opravil kar nekaj turnih smukov, se dvakrat (od tega enkrat s smučmi) povzpel preko Jalovčevega ozebnika...

A v torek zvečer se mi je končno zazdelo, da je prišel pravi trenutek. Zvečer sem skrbno pripravil opremo, po večernem badmintonu, po katerem se vedno priporoča kozarec piva in prijateljska debata, sem se nekako izmuznil in odšel spat.

Vstal sem tik pred četrto zjutraj, minuto preden je zazvonila budilka. Po zahtevni, poledeneli in razdrapani cesti sem se pripeljal do Lese v Krmi in se ob šestih odpravil proti Kredarici.

Jutro pod Vrtačo.

Jutro je že bilo, svetilke nisem rabil. Pot je bila trda, poledenela, a se je dalo brez derez. Iz sledov sem razbral vsaj dva predhodnika, enega z derezami in enega s krpljami z zobmi. Pot je bila lepo shojena, Nad Vrtačo je nekdo prav estetsko speljal varianto po desni strani skozi ruševje. Pod kočo Prgarca (pogled nanjo  je zame eno lepših doživetij), me je dohitelo sonce. Sneg je postajal južen, a stopinje so držale.

  Koča Prgarca.

Sopel sem navzgor proti robu Podov, misli so mi uhajale kdove kam, premleval sem vse detajle vzpona, ki sem jih poznal in priznam, se občasno tudi boril s strahom in negotovostjo. Se spomniš, kaj so ti svetovali prijatelji? Ne hodi sam, je zahtevno! A hkrati premleval spodbudno Dejanovo pisanje izpred meseca dni, pa druge zapise na www.hribi.net in drugje, pa pravzaprav vse svoje vzpone letošnje zime, ki so mi dajali moč in samozavest...

 Rob Podov na okrog 2000 m.

Kredarica, v ozadju Mali in Veliki Triglav.

Na Kredarico sem prišel v treh urah in pol, kar ni nič posebnega, a sem bil zadovoljen.

Šele tu sem si nadel dereze, pripravil ledni orodji, podkapo, čelado... Pihalo je, zato sem oblekel še vetrovko in debele rokavice. Po kratkem klepetu sem nadaljeval proti Malem Triglavu, na sedlu pod njim je pihal zares močan severozahodnik, vsaj kakšnih 30 vozlov. Razmišljal sem, kako bo na grebenu, spet se je nekaj malega porajal dvom. Možakar, ki mi je prišel nasproti mi je povedal, da je že takoj po prečki na Malem Triglavu precej bolje ter da tudi na grebenu ni tako hudo, kot je na sedelcu. In res je bilo tako.

Prva prečnica, zahtevnejša a s čvrstejšimi stopinjami.

V vstopni strmini so izginili vsi pomisleki in dvomi, nastopila je popolna koncentracija. Bili smo samo jaz, sneg, orodja, dereze, stopinja za stopinjo, ki so v osenčeni strani Malega Triglava dobro držale, prav tako v prvi prečnici. Vse je bilo bolj na nogah in to je dobro. Orodji sem tam uporabljal le bolj za moralo (če ga zabiješ z ratiščem v strmino, drži bolj vprašljivo, če želiš z oklom do ledu spodaj, je treba večkrat udariti, da prideš skozi sneg do ledu, ki je spodaj in to jemlje čas). Napake seveda ne smeš storiti, padec sto ali dvesto metrov je v tem primeru neizbežen. Nasproti mi je prišlo nekaj navez. Najprej dve slovensko - hrvaški, nato še dve ali tri (najbrž) Poljakov. Sicer vsi navezani, so imeli vrvi zvite in jih držali v rokah. Včasih smo hojo z nabranim štrikom v rokah smatrali za hudo napako, prekršek, a v sedanjih časih izgleda, da temu ni več tako. Kdo bi vedel? Poljak mi je skušal dopovedati, da je na severni strani nekaj izgubil, pa ni znal povedati kaj.

V drugi prečnici takoj za vogalom je sonce močno pritiskalo, zato je bil sneg že rahlo ojužen, kar ni dobro, a je šlo brez večjih težav, je pa tudi veter precej ponehal. Naprej je bil sneg suh in je dobro držal. Proti vrhu Malega Triglava je še nekaj kritičnih mest. Bila so več ali manj ravno prav zasnežena ali pa so se videli klini in jeklenice, kar je vzpon precej olajšalo. Od Malega Triglava naprej se greben nekoliko spusti, razmere za hojo so bile pravzaprav idealne, nekaj stopinj je bilo shojenih, pa sneg se ni prediral.

Pogled nazaj: razmere na Malem Triglavu so bile idealne.

Le malček je bilo potrebno popaziti zaradi opasti. Pa vseeno sem bil zelo previden, tukaj nekje se je 24.01.2015 začela Dejanova zgodba, zaključena s srečnim koncem kakih 200 metrov nižje. Ob začetku strmine pri vzponu na Veliki Triglav me je nekoliko upočasnil kakih dvajset metrov dolg in morda četrt metra širok na obeh straneh izpostavljen snežni grebenček. Sunki vetra, ki je postal tukaj močnejši in je precej motil ravnotežje, so zahtevali več kot popolno koncentracijo. Zdrsa z ozke sledi na katerokoli stran na noben način ne bi bilo mogoče več zaustaviti.

V vetru zahteven grebenček pod Velikim Triglavom.

Korak za korakom sem grizel in poplezaval v še zadnjo strmino. Že od daleč sem zagledal Aljažev stolp, zdel se mi je majhen, celo nekoliko pritlikav. Končno sem prišel na vrh, od odhoda s Kredarice je minilo slabi dve uri. Stolp je bil do dveh tretjin zakopan v snegu, z lahkoto sem prijel za os zastavice na njegovi strehi, se spoštljivo dotaknil napisa "Aljažev stolp". Pobožal sem hladno pločevino, kot da bi šlo za drago mi osebo. Za nekaj trenutkov sem obstal, brez kakšnih posebnih misli, le lepo mi je bilo in bil sem popolnoma sam.

Še en meter...

 Na vrhu 2864m plus 1,5m.

Pogledal sem naokrog, kljub koprenastim oblakom se je videlo daleč in na vse strani. Montaž, Mangart, Jalovec, Škrlatica, Rjavina, Draški vrhovi, Bohinskje gore, Triglavski podi so bili kot na dlani. Pa Veliki Klek, Ankogel, morda so se tam zahodno videli že Dolomiti... Nekaj časa sem užival v razgledu in popolni tišini. Nato sem zaznal, da se po grebenu vzpenja še nekdo. Kmalu je prišel do vrha in ... tako kot jaz malo prej, prijazno objel stolp in ga pobožal. Iz spoštovanja sem počakal, da je zaključil s pozdravom, nato sva se pozdravila še midva. Pri tem sem opazil, da je, poleg enakega pozdrava stolpu imel tudi popolnoma enak komplet Grivelovih lednih orodij. Morda pa je nekaj na tem, haha. Srečanje se je sprevrglo v prijazen klepetek na višini 2865,5 metrov, kolikor sva ocenila, da sva ob snežni odeji dejansko bila visoko.

Po obveznem fotografiranju sem se odpravil navzdol. Izpostavljen snežni grebenček mi ni delal težav, saj je veter skoraj povsem ponehal, tako da sem se po rezi brez težav pravzaprav sprehodil. Podobno je šlo naprej. Malo počasneje je šlo pri zgornji prečnici z ojuženim snegom, k sreči je večje taljenje snega preprečil vetrič, ki je tukaj še vedno popihaval, tako da je bilo treba biti zgolj zelo previden.

 Na grebenu Malega Triglava ob sestopu. Foto: Lijaneja

 Nad drugo prečnico ob sestopu. Foto: Lijaneja

 

Zgornja prečnica je bila pri povratku že nekoliko ojužena.

V vstopni strmini na Mali Triglav so predhodniki sestopali križem kražem, tako da so bile stopinje precej razrite, kar je pomenilo malo več težav za tiste, ki se bodo vzpenjali naslednje dni.

 Kredarica s pritiklinami izpod Malega Triglava.

Na Kredarici je bilo vse tako, kot je treba. Prijazni meteorologi, enkratna kava, ki ji nikjer ni para (a je imela tega dne še posebno dober okus), čudoviti razgledi in živahna družba. Bil je delavnik (sreda), nek moj znanec je nekoč na nekem podobnem kraju šaljivo dejal: "Poglej jih, zbrani so vsi lenuhi, delomrzneži in brezposelni", čemur bi jaz samo še dodal: "in kar je še drugih veselih, zadovoljnih in sijajnih ljudi".

Kava na Kredarici: je ni boljše pod soncem!

Ob kratkem počitku ob varnem zaključku ključnega dela vzpona pravzaprav nisem občutil nikakršnega velikega zmagoslavja, iskreno povedano niti kakšnega posebnega zadovoljstva ne. Kot da bi opravil nalogo, ki jo je pač treba opraviti. Le čisto neopazno in brez stresa je popustila skrajna koncentracija, ki je ob vzponu dosledno, brezhibno in v celoti preprečevala strah, dvom, pomisleke in kar je še drugih varovalk, ki si jih ob zahtevnih stanjih samozaščitno omislita naša duša in telo.

Kapelica: potrebno bo vzeti lopato v roke.

Od Kredarice dol (okrog dveh popoldne) je šlo tako, kot navzgor: brez derez. Malo pred robom podov je bil sneg že južen in se je mestoma prediral, še huje je bilo naprej do Prgarce, kjer sem se včasih udrl do pasu. Od tam dalje pa je bil sneg že bolj predelan, tako da s prediranjem ni bilo težav in je bila hoja udobna. Pri avtu ob Lesi v Krmi sem bil malo pred četrto popoldan. Tura je bila končana.

* * * 

Pravzaprav vzpon niti ni bil končan. Ves čas spusta sem namreč premleval kar filozofska vprašanja o biti ali ne biti, o začetkih, koreninah, pravzrokih in sprožilcih za naša dejanja v preteklosti, sedanjosti in mogoče tudi v prihodnosti. Kakšni za vraga so vendar bili vzroki, da me je nekoč zaneslo med vršace? Pa za tem med plezalce, turne smučarje, na ekspedicije? Kaj me je po letih odsotnosti spet privabilo nazaj? Zakaj tako rad obiskujem te oddaljene in včasih (na žalost vedno manj) osamljene konce? Ob tolikih vprašanjih se mi je pred očmi med sestopom pojavljala podoba iz daljnje mladosti, podoba lesenih smuči s kandahar okovjem, čez katere so bile skrbno napete tjulnove kože. Moral sem imeti kakih pet ali šest let, ko mi jih je pokazal stric Janez Polda, tedaj gozdar in lovec, pa seveda tudi izjemen, a upokojen športnik. Najbrž se nikoli ni zavedal, kakšne domišljijske zgodbe so se ob videnju teh preprostih a genialnih smučarskih pripomočkov pričele plesti po glavi meni, mestnemu smrkavcu. Kako sem si predstavljal strica, ki v globokem snegu čez drn in strn, po zasneženem ruševju in gostem gozdu zasleduje gamse, kozoroge, gre prisluhnit ruševcu ali pa čisto preprosto preverit, koliko snega je zapadlo tam visoko v gorah in če so se plazovi že splazili. Zamišljene zgodbice so seveda počasi zbledele, za vedno pa je v zavesti ostala podobo tjulnovih kož. Pravzaprav ne mineta teden ali mesec, da se mi ob pogledu na gore ne prikrade ta spomin.

Janez Polda, vir: dLib

Zato sem se odločil, da mimogrede po dolgih letih obiščem teto Malči, stričevo vdovo. Čisto iz vljudnosti, pa da še z njo podelim vsaj malo občutke ob tem vzponu na Očaka. A to je bil račun brez krčmarja. Kleni, 93 let stari gospe seveda ne pade na misel, da bi popoldneve preživljala sama v hiši, ko je pa vendar toliko dela naokrog, pa še na sprehod mora iti in pozdraviti po vasi. Da ne govorim o stari Poldovi hiši, pa gozdu, za kar vse skrbi in podobne obveznosti. Tete ni bilo doma, malo žalosten sem se odpeljal domov.

No, vrag me je na Kredarico vlekel že čez dva dni, tokrat s smučmi. A sedaj sem bil bolj previden in sem se teti najavil po telefonu, kot se pravzaprav spodobi. Po zanimivi smuki s Kredarice (o tem kdaj drugič) sem jo ponovno poskusil obiskati in jo seveda tudi našel. Sprejela me je v kuhinji in bilo je tako, kot nekoč. 

Usedla sva se za mizo poleg gašperčka, ki je tam že vsaj petdeset let. Ponudila mi je malinovec iz domačih malin, pripravljen po receptu kdo ve katere stare mame in po okusu točno takega, s katerim mi je, neugnanemu mulcu, ki je bil pri njej na počitnicah, pomagala gasiti žejo pred skoraj petdesetimi leti. Videla sva se po dolgih letih, pogovarjala sva se o tem in onem. Povsem slučajno sem omenil tudi podobo smuči s kožami iz moje mladosti in ji povedal, kako me spremlja in se veže na moje najlepše spomine. Ob slovesu sem si v predsobi podrobneje ogledal stričeve skakalne smuči, pa smuči njegovega ata, namenjene za hojo po lovskih poteh in brezpotjih.

Smuči strica Janeza in njegovega očeta.

Stopila sva še v stričevo spominsko sobo, polno pokalov, slik, medalj in drugih športnih in drugačnih spominov. Izpod mize je potegnila leseno skrinjo, rekoč: "Tole je nedotaknjeno, tako kot je zložil Janez. Saj si to mislil, kajne?". Odprla je pokrov, ob številnih smučarskih voskih in mažah so bile v kotu v kolobar skrbno zložene tjulnove kože. Natančno tiste izpred več kot petdesetih let. Osupel nad tem odkritjem sem za trenutek zajemal sapo, nato pa previdno dvignil enega od dveh zavitkov. Nisem ga upal razplesti, a otip pradavne kože je bil tak, kot se ga spominjam še iz otroštva. Malo žgečljiv, nenavaden, gladiti se ga je dalo le v eno smer.

Starodavne kože za smuči (psi) strica Janeza.

Svetinjo sem si upal ogledovati le malo časa, nato sem jo previdno položil nazaj, zatem sva skrbno zaprla pokrov skrinje.

Poslovil sem se, spet pridem, sem obljubil. "Le pridi, pa sporoči prej, ti bom kaj spekla!" je še rekla za slovo.

Nazaj grede sem se peljel mimo smučišča, kjer sem se kot osnovnošolec na počitnicah pri teti večkrat do sitega nasmučal, teta pa je skrbela, da nisem bil ne lačen, ne žejen in sem se sploh dobro imel. Pod smučiščem, ki zaradi pomladne odjuge ni več obratovalo, je bil kup snega, na njem dokaj sodoben teptalec, snežni topovi in luči za nočno smuko so bili še postavljeni. Vse je izgledalo urejeno, smučišče vzdrževano. Vesel sem bil tega. Peljal sem se naprej, ne preveč hitro, saj sem imel mnogo za premisliti in prežvečiti. Že dolgo samo slutnja o poreklu vsaj nekaterih mojih gorniških in turnosmučarskih pravzrokov se je sprevrgla v zanesljivo zavedanje o koreninah, zraslih tudi pri teti Malči, prezgodaj umrlemu stricu Janezu in z gorništvom prežeti vasici Mojstrana, stisnjeni v kotanjo pod tremi alpskimi dolinami v osrčju naših najvišjih gora.

Vzpon na Očaka izpred dveh dni se je, nekako po naravni poti, šele tedaj zares zaključil. Ob teh spoznanjih sem si med vožnjo domov pomirjen, z veliko veselja ter brezskrbno privoščil nekaj trenutkov resničnega zadovoljstva in sreče.

Pa srečno pot!