Utrinki: Planina pod Mišelj vrhom

Včeraj na Planino pod Mišelj vrhom. Še v jutranjem mraku so me redarji biatlonskega tekmovanja na Pokljuki prijazno spustili mimo, da sem lahko parkiral na parkirišču malo naprej od odcepa prečne poti proti ravnici Na Jezercu. Led na poti počasi kopni, zoprna so le še nekatera mesta. Malo pod ravnico se na poti prične sneg. Pot naprej do Studorskega prevala je dobro zgažena, pa tudi naprej na Ablanco in Tosc.

Nadaljeval sem po prečni poti pod Toscem, kjer sonce vsakodnevno razkraja stopinje številnih predhodnikov. Tehnično je okrog 4 km prečenja sicer nezahtevno, a pot po precej strmih vesinah je zalita s snegom. Zanesljiva hoja z derezami po včasih komaj ohranjenih stopinjah, kjer bi se ob morebitnem padcu težko zaustavil s cepinom, zahteva kar precej koncentracije.

Od Tosca naprej je sledi bistveno manj (trenutno vsi hodijo na Tosc plezati Vzhodno grapo), pri razpotju Na Zagonu le še od dveh ali treh pohodnikov, pa še te so šle naprej proti Vodnikovem domu. Sam sem jo ubral naravnost navzdol in v debelo zasneženem redkem gozdu nekako našel prehod mimo lovske koče na Malo polje. Od tam naprej sem mimo presihajočega jezera nadaljeval do Planine pod Mišelj vrhom. Na planini so trije brunasti stanovi in dve ruševini. Že zelo stare stavbe so izgrajene v značilni arhitekturi teh krajev: oprte po eni strani na zid, z druge strani pa na stebre ("kobile"). Spodnji prostor tako zagotavlja zavetje za živino.

Vrnil sem se pretežno po isti poti, le iz Malega polja sem do razpotja Na Zagonu šel po manj strmi in bolj osončeni prečnici izpod Vodnikovega doma proti desni.

Razmere za hojo so v glavnem dobre, o zaustavljanju s cepinom na strmem pobočju s trdim snegom ne bi govoril, je že Jax svoje povedal. Ni pa povsod ravno tako. Pri sestopu na Malo polje pot vodi po zatišnem, gozdnatem območju. Tam je veter odložil kar precej snega ki ga zaradi senčne lege sonce še ni predelalo. Občasno se hudo predira, enkrat ali dvakrat do pasu. Pri povratku sem zato sledil osončeni poševni izravnavi, kjer je bilo več otočkov trdno pomrznjenega snega. Razmere torej le niso povsod idealne.

Pa še to: na poti proti Studorskemu prevalu sem si nadel čisto nove mikro derezice (teža 240 g, zobci 1cm). Tanki nanosi snega na sicer shojeni poti so povzročili, da so derezice zoprno spodletavale, prijele so le tam, kjer je bil sneg trd in ne prestrmo. Po nekaj korakih na drugi strani Studorskega prevala sem jih jadrno zamenjal s pravimi derezami.

Ablanca z grapami.

Pod ravnico Na Jezercu.

Oznako sem izkopal izpod snega.

Ablanca še z zahodne strani.

Za vogalom se odpre nov svet: Jezerski Stog, Prevaljski stog, zadaj Debeli vrh ter Škednjovec, Vrh Hribaric, Mišeljski konec in Mišeljski vrh nad Mišeljsko dolino.

Podor je še vedno aktiven.

Sneg in led na poti na območju podora.

Vernar in Bohinjska vratca, pod njima Vodnikov dom.

Mišeljska dolina.Mišeljski konec ima na vrhu ogromno opast.

Lovska koča nad Malim poljem.

Dokaz, da je jezero nad Malim poljem res presihajoče :).

Jeklarjev stan na Mišeljski planini.

Drugi stan (na njemu piše Korošec, Koprivnik) se le stežka drži pokonci.

Tretji stan v senci in še najbolje ohranjen.

Vernar, Bohinjska vratca in Tosc.

Mišelj vrh nad Malim poljem, levo za njim Škednjovec, desno Šmarjetna glava.

Sem ter tja se je globoko udrlo.

Nazaj po poti pod Toscem.

Še zadnji pogled, nato se čudoviti svet skrije za strminami Tosca.

Sled.