Utrinki: Na Planjavo po grapi Za Vratam

Včeraj (sreda, 3. junija) na Planjavo po grapi Za Vratam, nato na Srebrno sedlo in čez Sukalnik nazaj.

Potko, ki pelje proti grapi sem v Repovem kotu našel brez težav. Speljana je zelo lepo, tudi s sledenjem sprva nisem imel nobenih težav. Višje nad skokom, ki je opremljen s staro jeklenico sem na okrog 1460m zagledal potko z leve, za katero domnevam da prihaja iz smeri Pastircev. Kakšnih 100 višincev višje (kjer se grapa čisto približa) se je pot pričela izgubljati. Tam sem zasledil še eno pot, ki je vodila v levo. Sledil sem ji okrog vogala kakšnih 100 metrov, a ker je šla malo navzdol, sem ocenil, da gre za še eno varianto prehoda na Pastirce. Zato sem nadaljeval po grapici, delno zaraščeni z rušjem naravnost navzgor, sem ter tja sem opazil posekane veje. Mukotrpno prerivanje mi je vzelo precej časa, ob skalovju zgoraj sem zopet naletel na pot z leve. Glede na konfiguracijo terena se mi zdi, da je bila tista, ki sem jo preverjal nižje doli. Lahko da je speljana po zahodni strani, da se izogne ruševju.

Skalna stenica zapira prehod tako, da te vodi desno proti grapi. Za robom sem zagledal Vrata. Do njih sem šel najprej po levem delu grape (zoprno, krušljive plošče z redko travo). Kot sem videl kasneje, bi bilo bolje po nekakšni ozki čistini med rušjem, ki deli grapo. Ko sem bil dovolj visoko, sem po delno shojenem terenu prečil desno na Vrata.

Iz Molznine je do Sukalnika še za kakih 250 višinskih metrov strmih trav, od tam sem nadaljeval na Planjavo. Na vrhu sem bil relativno zgodaj, oblačnosti ki je bila napovedana pa od nikoder. Zato sem skočil še do Srebrnega sedla in ker sem bil že tam, nadaljeval v Repov kot. Pa ne dolgo. Tam sem bil pred tremi tedni, zato sem suvereno odplezal po najbolj desni grapi desno od značilne skalne glave navzdol. Grapa je postajala čedalje bolj strma, konca se ni videlo. Nenadoma sem na levi zagledal sidrišče in vanj privezano enojno plezalno vrv, ki ni segala niti do melišča spodaj. Nekomu je bilo tukaj očitno zelo težko, da je pustil toliko opreme v steni. Vrv je bila obledela od sonca, če bi zadnjič hodil tam, bi jo zanesljivo opazil. Na hitrico sem pregledal še dve malo bolj levi grapi, a mi nobena ni bila všeč. Pa še napovedane meglice so se pričele pojavljati in najprej so ovile Srebrno sedlo. Nadaljnjemu iskanju sem se odrekel in v strahu pred morebitno nevihto jadrno odkorakal po prečni poti na Sukalnik. Pa brez potrebe. Tam je s popoldanske strani zopet zasijalo prešerno sonce in po konkavni strmini žgalo kot sredi poletja. Kremo zoper sonce sem seveda pozabil, doma zvečer sem bil v obraz rdeč kot kuhan rak.

Snežišča čez Sukalnik so tri, široka kakih 10 metrov in sem jih prečil brez opreme. Pri sestopu na Srebrno sedlo je eno trojno, kjer sem uporabil cepin. Jermanca meliščni ekspres deluje s polno paro. Drugih posebnosti na poti ni.

Jutranji trojček: Kogel, Štruca, Skuta. Vreme: oblačno.

Planjava z grapo Za vratami v sredini.

Steza se v repovem kotu odcepi približno na višini 1275

Stare jeklenice.

Lepo speljana potka, včasih malo težko sledljiva.

Kamniški dedec, desno Mokrica in Kompotela.

Tukaj se pot približa grapi. Možno je nadaljevati tudi po njej.

Porezano ruševje kaže na prehod.

Sedelce Vrata.

Planjavske Zelenice. Včasih so tu pasli. Težko življenje so imeli...

Pogled izpod Sukalnika na Zeleniške špice.

Zahodni (nekaj višji) vrh Planjave. Na severnih straneh je še vedno precej snega.

Pogled proti Ojstrici.

Trojno snežišče na poti na Srebrno sedlo. Uporabil sem cepin.

Dva klina, prusik in plezalna vrv so ostali pod Srebrnim sedlom.

Značilna kamnita glava, ob kateri sem prišel gor zadnjič.

Vrata pod Sukalnikom.

Pogled s Sukalnika.

Snežišče pod Sukalnikom.

Babe nad Kamniškim sedlom.

Osončena grapa popoldan. Od oblačnosti in dežja pa nič.

Grapa v območju Vrat, kjer se mi zdi, da sem dvakrat malo zgrešil.