Utrinki: Veliki Draški vrh

Pri športnem centru me je ustavil redar in povedal, da je cesta proti Konjščici zaprta. Torej sem zavil proti vlečnici in se po poledeneli cesti zapeljal do parkirišča kakšen kilometer naprej. Od tam do markirane poti je malo po gozdarskih kolovozih, malo po gozdu le nekaj sto metrov, kjer se pride na markirano pot je možic, ki sem si ga zapomnil. V območju nad Konjščico je pot mestoma poledenela. Na jezercu sem si nataknil dereze, ki pa načelno do Studorskega prevala niso niti bile nujno potrebne.

Začetna prečnica na greben je bila dokaj južna in seveda shojena, nekoliko me je spominjala na prvo prečko na Malem Triglavu. Naprej so bile razmere odlične, sneg trd brez udiranja. Na vrhu je bilo okrog 10 ljudi, dva sta bila na Ablanci, nekaj na Toscu, cela gneča na Viševniku. Kar obljudena dežela z odličnimi razgledi, le vreme se je nekako hotelo kisati.

Nekaj pohodnikov se je odločilo, da namesto po grebenu sestopijo direktno po jugovzhodnem pobočju. Bilo je zelo trdo, šli so previdno in zato dokaj počasi. Sam sem se vrnil do polovice grebena, nato pa zavil po strmini levo dol in na pot, ki pelje od Studorskega prevala na Konte. Udobneje bi bilo, če bi imel pri tem spustu dva cepina.

Na prečni poti sem pri možicu zavil proti avtu, a glej ga zlomka na tistih nekaj sto metrih me je zaneslo čisto preveč na desno. Pravo smer sem na hitro določil šele po posvetu z navigacijo :). Mogočni so ti pokljuški gozdovi!

Planina Konjščica. Le kako se pride do nje?

 

Dva sta vmes skočila še na Ablanco.

 

Udoben greben proti vrhu.

Triglav in Kredarica kot na dlani.

Tudi za Vrhom Snežne konte cel kup mravelj, ki plezajo na drevo.

Rjavina. Včasih po krivici zapostavljena visoka lepotica.

Imeniten pogled na Mali Draški vrh in obljuden Viševnik.

Ablanca (ali Špik) 2004 (ali 2005)m.

Tosc s skupinico na vrhu.

Osamljen in divji svet pod Kanjavcem.

Sestop skupinice po jugo vzhodni strmini je šel previdno in zato počasi.

Sled.