Modrina neba...: Utrinki: Čmaževski in Kalški turn

Včeraj (petek, 20.maja) po lovskem prehodu čez Čmaževko, na Čmaževski turn in naprej na Kalški turn, nato pa mimo lovske koče do Žagane peči.

Najprej sem pofirbcal malo po grapi Čemaževki. Sprva po godzu desno od grape, na približno 960 metrov nadmorske višine pa sem se spustil v grapo in zaradi zahtevnega skoka takoj nazaj iz nje. Ponovno sem poskusil nekaj deset metrov višje. Naslednji skok ni bilo težko preplezati, tretji mi je zaprl pot. Vrnil sem se v gozd, pot mi je kazala stečina. Kmalu se mi je zazdelo, da je naredila nekaj okljuk (hmm, od kdaj pa divjad dela stečine z okljukami?), nato pa komaj zaznavna zavila proti grapi, v območje nad skokom. Strmo je bilo, sledička je bila komaj vidna, zato sem tokrat odnehal.

Po gozdu sem prečil desno, čez grapo in pod žičnico in preko stare podrtije številnih dreves prilomastil na markirano pot proti Kokrskem sedlu. Na višini približno 1170 m se pot močno približa grapi levo od nje. Nekaj metrov se je bilo treba prebiti čez grmovje in že sem zagledal nekaj zvitih lovskih klinov v skalah ob grapi. Spust v dno grape je bil malo siten, izstop na drugi strani pa niti ne, saj sem v travi ob dveh klinih zagledal tudi rjasto pletenico in jo z veseljem tudi uporabil.

Na drugi strani se je začela potka, ki pa je kmalu izginila. Pa nič hudega, svet je tam gozdnat, malo bolj strm a prehoden. Držati se je treba levo in navzgor. Počasi sem se bližal visoki skalni zapori, do katere sem prišel po gozdnatem stožcu. Nadaljeval sem med dvema izrazitima skalama pod steno. Stečina (mogoče je bila kdaj celo potka, a v to nisem čisto prepričan) je skoraj vodoravno vodila levo pod steno do grape z dokaj svežim skalnim podorom. Malo naprej se je že videla severna stena Čmaževškega turna. Nadaljeval sem čez grapo, pa naprej po prehodih čez ruševje do grape pod turnom.

Grapa me je vodila ob steni desno strmo navzgor. Trebalo je bilo kar poplezati, težavnost je nekje med I. in II. stopnjo. Kakih šestdeset metrov je tiste stenice iz čvrste sive skale. Pravzaprav čisto plezalsko veselje, ki pa se je na vrhu skoka, kjer sem pričakoval lažji, pohoden svet, malo skalilo. Kompaktno, uživaško skalo so zgoraj nadomestile tanke plasti drsečega šodra na skalnati podlagi. Po takem svetu ne veš, ali bi hodil ali plezal, strmo pa je ravno dovolj, da napaka ni dovoljena. In tega ni hotelo biti konec. Včasih sem si malo pomagal z ruševjem, drugič po dvomljivih travah na skrotastem svetu levo ob grapi. Poseben posladek, zemljat, vlažen in podirajoč se kaminček me je čakal malo višje. Ne bi bil nič posebnega, če se iz njega ne bi skotalila velika, od zemlje umazana skala, za katero sem bil prepričan, da je vkopana globoko v tla. Pa ni bila. Ob skali sem stopil na zemljino. Tla so se pogreznila, pa se je podrlo še vse pod skalo in je šlo...

Pa je bilo tudi tega enkrat konec. Z veseljem sem prečil desno na strme trave pod zaraščenim robom, čez katerega sem slutil prehod. Tudi potka, morda le stečina, se je kazala. Le ruševje tam zgoraj me je malo skrbelo. Levo, na koncu grape, po kateri sem prišel sem, za ogromno lusko zagledal nekakšen kot, rdečkaste barve. Kljub krušljivemu izgledu se mi je zdel bolj prijazen, kot iz perspektive nekaj metrov nižje. Za vsak primer sem najprej poskusil tam in na moje veliko veselje naprej od luske zagledal prijazno razčlenjeno stenico, ki je vodila naravnost navzgor. Le nekaj metrov lepega poplezavanja in bil sem na sedelcu ob Čmaževškem turnu. In tudi na križišču treh stezičk. Ena je vodila levo gor proti vrhu turna, druga desno v smeri proti Kalški gori, tretja pa na jug proti Kalškemu turnu.

Seveda sem se odločil za prvo. Le nekaj deset metrov je bilo treba, pa sem stal na vrhu. Zadnje metre je stezička sicer izginila, na sam vrh, na katerem raste skuštran, ruševnat čop, se je bilo treba prebiti skozi vejevje. Nisem bil čisto prepričan, če sem na pravem vrhu. Vzhodno od njega se je vleklo kakih 100 metrov precej izpostavljenega in težko dostopnega grebena. Ta se je končal z zaraščenim vrhom nad Žagano pečjo, ki bi lahko bil pravi Čmaževski turn, a sem mi je zdel nekaj metrov nižji. S turni nad Kamniško Bistrico je sploh težava. Se mi zdi, da ima skoraj vsak zemljevid svoje oznake in imena. Ko sem doma na nekem starejšem zemljevidu zadevo preveril, sem videl, da bi lahko bil na koti, visoki 1593 m, kakih 100 m bolj vzhodno pa je vrisana še ena točka z višino 1598,5m. Dostop nanjo bi bi možen prečno po južnem pobočju in nato navzgor.

Potka proti Kalškemu turnu je bila lepo sledljiva. Sprva sem malo sem pogledoval proti levi, če bi se kje dalo zaviti proti vzhodnemu vrhu, pa se mi ni pokazalo nič pametnega. Pa drugič.

Na zaraščenem sedelcu pri Kalškem turnu se mi je zdelo, da pot vodi preveč dol proti lovski poti iz Kalc, pa sem jo ubral kar naravnost čez ruševje. Po kakšne pol ure pretepanje sem, pametnejši (in šibkejši) odnehal in se usmeril desno dol, na manj poraščeno južno pobočje turna. Od tam je do vrha le nekaj deset metrov poplezavanja iz ene travnato ruševnate police na drugo, na koncu pa še nekaj metrov čez poraščen kaminček na vrh.

Udobno je bilo tam gori, sonce je kukalo iznad Kalškega grebena. Bilo je ravno prav toplo in razgledno, ne izpostavljeno in varno. Popolna divjina kamor koli je segal pogled, čarobnost samote je prišla več kot le samo do izraza, prišla je do globine človeške duše. Prvobitnost lovskega prehoda, po katerem sem imel priložnost povzpeti se od Žagane peči globoko tam doli me je puščala brez besed, pravzaprav kar brez nekega posebnega zadovoljstva ali celo evforije. Čutil sem le neko globoko toplino, umirjenost in spokojnost ob pogledu na prelepo kuliso imenitnih gora tam naokrog. Kako lepo, da nam je vse to dano! Čmaževski turn se je sestavil v greben štirih težko dostopnih stolpičev. Danes sem bil na levem, skuštranem, ne glede na višino, enkrat bo treba še na desnega. Rzenik je bil še vedno podrt, Štruca s svojo nezemeljsko, ovalno obliko speče zveri je s tega turna izgledala enkratno in dovršeno. Le grda, črna škatlja bivaka pod Dolgimi stenami, katere silhueta se je lepo videla s Čmaževškega turna je dala vedeti, da v gorah ne kraljuje samo narava.

Sestopil sem po istem kaminčku in poličkah, malo nižje sem kmalu naletel na potko, sto metrov naprej pa še na lovsko pot iz Kalc. Pri lovski koči sem malo počil, pritegnil vezalke na čevljih in sestopil proti avtu pri Žagani peči. Na približno 1000 metrov nadmorske višine sem na drevesu zagledal nenavadno tablico z oznako, zadnjih 100 metro poti pa je bilo skoraj v celoti zaraščeno z belimi cvetlicami.

Tura je zahtevna, v glavnem brezpotje z nekaj plezanja. Primerna je le za dobro izkušene in primerno opremljene Srečno!

p.s. Pastirica, hvala za vso pomoč in namige!