Utrinki: Vršaki

Iz Planine Blato preko Planine v Lazu na Vzhodni vrh Vršakov (2440m) in približno po isti poti nazaj.

Cesta na parkirišče pri Planini Blato je kopna, le na začetku je nekaj metrov dolg pas ledu. Rampe na kraju, kjer se plača cestnina, ni. Pot je prvih nekaj sto metrov zoprno poledenela, nato večinoma zasnežena in prijetno zgažena. Malo pod Lazovškim prevalom sem nataknil dereze. Namesto po pobočjih Debelega vrha, kjer gre običajna pot, sem prečil desno, nekako po območju markirane poti, ki gre proti Mišeljskemu prevalu, nato pa na približno pol poti pred Škednjovcem zavil levo po majhni dolinici, ki me je pripeljala do pod vrha Hribaric. Od tam sem prečil levo po pobočjih Vršakov. Na vzhodni vrh sem se povzpel z desne (vzhodne) strani, ker se mi je sneg na običajni pristopni smeri na jugozahodu zdel pretanek in južen.

Vrnil sem se po običajni turnosmučarski smeri najprej po dolini Za debelim vrhom, nato pa po vzhodnih pobočjih Debelega vrha naravnost na Lazovški preval in že v temi na planino Blato.

Razmere so bile idealne za hojo, pomrznjeno je bilo, sem ter tja se je sicer predrlo, a to spada zraven. Nekaj zadnjih metrov pod vrhom je bilo malce problematičnih, snega je bilo le toliko, da sem cepin zabil le do polovice ratišča, okli obeh orodij pa zaradi skorjasto pomrznenega snega nista dobro prijeli. Dereze sem nazaj grede imel na nogah do Lazovškega prevala, kjer je bil sneg zvečer južen. Vreme enkratno, jasno nebo brez oblakov in skoraj brez vetra. Med potjo sem naštel vsaj deset s snegom na pol zakritih in nevarnih brezen, si ogledal zanimive kroge, ki jih v snegu dela veter. Srečal sem le en trop gamsov, sicer pa žive duše ne. Pri povratku mi je ponoči svetila in me kar malo strašila skoraj polna Luna, zadnjih nekaj sto metrov poti nad Planino blato sem po poledeneli poti hodil kot po jajcih.

Bil je izjemen dan v bleščečih gorah.

Zjutraj me pozdravijo Tosc, Veliki Draški vrh in Ablanca.

Pot skozi gozd je na začetku zoprno ledena, kasneje pa prijetno zgažena.

Planina V Lazu.

Debeli vrh in svet okrog njega.

Z vrha: Poprovec, dvoglavi Kanjavec, Triglav in Mišeljski konec.

Triglav in Mišeljski konec.

Na levi preostali Vršaki, pod njihovo stena dolinica Za Kopico.

Debeli vrh, daleč zadaj pod soncem morje.

Pogled proti zahodu.

Stopinje, ki vodijo na vrh in nazaj bodo kmalu izginile.

Slovo, bo treba nazaj v dolino.

Veter dela kroge v snegu.

Večinoma idealne razmere za hojo, včasih se pa predre.

Nevarna brezna.

Kamorkoli pogledaš samo sonce, senca in sneg.

Še zadnji pogled na Vršake, Kanjavec, Hribarice in Triglav.

Luna nad Toscem.

Lazovški preval in Ogradi.

Ponoči sveti Luna in me kar malo straši.

Sled.