Utrinki: Jerebikovec

Danes dopoldan po markirani poti iz ceste Mojstrana - Radovna mimo Tilčevega rovta in nazaj.

Ker je Aladin spet napovedal kratko časovno okno jasnine, so me zamikali čudoviti razgledi, ki jih včeraj predstavil Parkeljc. Čeprav je okrog Nakla na avtocesti deževalo, se je malo pred osmo v Mojstrani res že kazalo sonce. Pokonci postavljen kolovoz je bil zasnežen s kakšnim centimetrom snega od samega začetka. Nekaj centimetrov beline višje gori je mogočilo ravno toliko opore, da se je dalo dokaj udobno hoditi. Do spomenika se je snega nabralo že toliko, da sem si nadel gamaše. K sreči pa je tudi prekril listje, ki je nagajalo Parkeljcu.

Nad Tilčevim rovtom je bilo snega skoraj z vsakim korakom opazno več. Na vrhu sem si steptal majhne prostorček, od dna do roba snega je bilo vsaj 40 centimetrov.

Razgledi pa, kot bi se narava malo igrala. Enkrat se je za trenutek odprlo koprenasto okno proti Stenarju, se zaprlo, spet drugič proti Kepi, nato se je predstava nadaljevala proti Kotu in dolinici Za Cmirom in tako naprej. Zijal sem naokrog, da bi ujel vse delčke tega imenitnega spektakla, pa je bilo hitro vsega konec. Aladin je zaprl okno, obstal sem na vrhu, zagrnjenem z megličastim oblakom.

Sestop niti ni bil pretirano zoprn, tudi listje ki ga je bilo čutiti pod snegom ni preveč drselo. Mojstrana je bila obsijana s soncem. Ob cesti je bilo toplo, zato je sneg v spodnjem delu kolovoza naglo izginjal.

Kakšnih sto višinskih metrov nad cesto je snega že krepko več kot en centimeter.

Sonce pod planino Mežakla.

Povsod najelementarnejša samota in ena sama nedotaknjena belina.

Koprenaste meglice niso bile najboljši znak.

Že pred Tilčevim rovtom je bilo treba kar konkretno gaziti.

"Jerebikovec 30 min" čistega celca.

Grebenček pod vrhom.

Na vrhu je snega precej več, kot pred dvema dnevoma, ko je bil tu Parkeljc.

Narava je uprizorila koprenasto predstavo nebeških lepot.

Sled.