Modrina neba...: Utrinki: Glava nad Kraljiščem 1992 m

Če bi me dva dni nazaj kdo vprašal, kje je ta vršac bi samo skomignil z rameni. Ampak včeraj, ko sem od močnega popolodanskega sonca zaščiten s kapo, očali in seveda kremo proti soncu v brezveterju lenobno poležaval na njegovem vrhu, mi je bilo to pravzaprav čisto vseeno. Osupljivi prizori Kaninskih podov, obdanih z ogrlico naših morda najplemenitejših, v tem času pa zanesljio najbolj osamljenih gora, so me pustili brez besed in skoraj da brez diha. Samo zijal sem naokrog, včasih naredil kakšno slikco in poskusil prepoznati katerega od vršacev. No ja, za Triglav sem že vedel, kje je, prav tako za Mangart in Jalovec, tudi Prisojnik in Razor, pa Kanjavec bi že lahko določil. A je bilo mnogo težje na zgornjem delu verižice, kjer je kraljeval Kanin. Kje pa je Črni Vogel, je tisto tam levo res Laška Planja? Kje pa je Vršič, pa Peči? Aha, tamle je Konjc, črna špičasta kockica levo od njega bo pa najbrž Dom Petra Skalarja, sem modroval. Pa Gnila glava, Velika ali Mala, katera bi bila? Skoraj točno nad Velikim Babanskim Skednjem je žarelo sonce. Tega sem ga prepoznal takoj, ko sem zagledal njegovo dolgohrbtno silhueto. In zdelo se mi je, da me z na videz lahkotno dostopnostjo nekaj malega zbada. Lahko bi se reklo, z razlogom!

Minilo je kakšne tri tedne, odkar sem bil tu. Tedaj z namenom, da se povzpnem na Veliki Babanski skedenj. Pot je označena kot lahka, pretežno mulatiera, ravno prav za moje rekonvalescentne potrebe, ki trajajo že kar predolgo. Pa takrat v zasneženih strminah na licu mesta nisem bil čisto prepričan, če se je potrebno povzpeti ravno preko nekoliko izpostavljene in zasnežene vzhodne stenice Ruše. Pravo pot (vsaj zdelo se mi je tako) sem kasneje sicer našel preko sedelca med Rušo in Kopo, a sem se zaradi res močnega jugozahodnega vetra, ki je pričel pihati preko grebenov raje umaknil v zavetrje strmali nad planino Gozdec.

No, včeraj ni bilo vetra in sonce je sijalo. Zjutraj sem pomahal žičničarju, ki je na postaji B spremljal gondole. Prijazno mi je pomahal nazaj. Po že znani poti, prekriti s pomrznjenim snegom sem z derezami na nogah prikolovratil pod ostenje Ruše. Mulatiera čez stenico je bila še vedno popolnoma zasnežena, zdela se mi je nekako zlita s steno. Zato sem, kot sem ugotovil zadnjič, nadaljeval malo navzdol in nato levo proti sedelcu. Kmalu so se prikazali obrisi spodnje mulatiere, ki se je prečno vzpenjala proti sedelcu. Tako kot zgornja je bila tudi ta zalita z močno pomrznjenim snegom. Pripravil sem oba cepina pa hajd naprej, poševno navzgor. Skok pod potjo se je z vsakim metrom večal, hitro se ga je nabralo za kakih 50 metrov. Prišel sem do mesta, kjer je bil na poti živ led, tanek, primrznjen na jesensko listje. Brca z derezo ga je na enem mestu razbila na koščke. Drugje zdržljivosti nisem niti preizkušal. Ko sem se le spravil čez, sem bil vesel, da imam s seboj obe orodji.

Na sedelcu je bilo prijetno. Sijalo je sonce, na južni strani je bil sneg le na nekaterih mestih. Opazil sem nekakšno pot in nekaj metrov tudi markacijo na skali. Pa naprej še eno in še eno... WTF? Pot je, pa celo označena a na nobenem zemljevidu ni vrisana? Niti na "uradnem" maPZS ne! Sledil sem jih še nekaj deset metrov, ko je nenadoma izginila. Spodaj v gozdnati strmini v smeri slapu Boka sem opazil nekaj gamsov, a nič ni kazalo na nadaljevanje v tej smeri. Pa tudi če bi, danes slap ni bil moj cilj. Desno so se bočile južne pečine Ruše, precej hujše in strmejše kot vzhodne, po katerih poteka zgornja mulatiera. Skrbno sem pregledal strmino, da bi odkril kakšen prehod, a vse zaman. Če gre pot čez tam kje, mora biti prava ferata! To pa bi bilo zanesljivo kje zabeleženo. Vrnil sem se na sedelce. Na vrh Kope, do katerega je kakih 50 višinskih metrov je vodila simpatična, a deloma zasnežena pot. Bo za drugič, sem se odločil in se po neprijetni, spuščajoči se prečnici pazljivo vrnil od koder sem prišel.

Nadaljeval sem tako kot zadnjič. Najprej na opuščeno planino Gozdec in potem po zasneženi poti proti bivaku GRS. Malo nad Gozdecom sem naletel na žuboreč studenček s tremi kantami za vodo, obešenimi na grmovje (na nekaterih kartah je ta vodni vir označen, če ni, so koordinate 46.341422, 13.483931).

Hitro sem bil pri bivaku GRS, nato pa nadaljeval po poti v smeri proti Vrhu Laške Planje. Pot je seveda pod snegom, nekako sem si pomagal z zelo starimi sledmi dveh predhodnikov, nekaj tudi z navigacijo. Snega je malo, tam naokrog je polno brezen, zato sem bil previden.

Na mali škrbinici na levi sem opazil odlično postavljenega možica. Zemljevid mi je pokazal, da je na tem mestu najbrž odcep stare mulatiere v smeri proti Babanskima skednjema. Sledi so me vodile naprej, dokler mi ura ni ukazala, da bo raziskovanja dovolj. In tako sem obsedel na Glavi nad Kraljiščem. Do tega trenutka popolnoma neznani, a v žareči toplini zimskega popoldanskega sonca, na višini 1992 m in na kraju, ki ga tedaj ne bi zamenjal za nič na svetu. Na divjem in osamljenem prostorčku s pogledom na Pode, za katere dr. Tuma v svojem Imenoslovju Julijskih Alp navaja: "Po ustnem sporočilu bovških pastirjev so bili Kaninski Podi bogata zelena planina, katero so opustošili silni viharji in nalivi okoli konca XVIII. stoletja". Enkrat bomo morda že izvedeli kaj se je v tej naši deželi dogajalo tam okrog časov Francoske revolucije.

Udobje, ki mi ga je nudil vrh Glave nad Kraljiščem je bilo kratko, pravzaprav prekratko. Če bi se drugače organiziral, bi morda tam gori lahko tudi prespal. Z veseljem! Ali pa tudi ne! Ko sem se zjutraj peljal skozi Rateče, je bilo -13 stopinj.

V snegu, trdem kot beton, sem skrbno sledil komaj vidnim luknjicam derez, ki sem jih naredil gor grede. S številnimi deset ali celo več metrov globokimi brazdami in brezni prepreden svet tam gori, za zimski čas komaj da spodobno zasnežen, me je navdajal z mešanico občudovanja, nemira, spoštovanja, celo en kanček strahu se je pritaknil zraven. Predvsem pa je klical k previdnosti. Pri bivaku GRS so vrhovi zahodnih gora risali valovite sence pod svetlobo zahajajočega sonca, ki je oblivala greben Velikega Skednja. Težko dostopni Konjc (nekaj plezanja II. stopnje zahteva) je v brezhibni čistini modrega neba kazal svojih pet imenitnih prstov. Nižje doli, malo nad studenčkom so se na Skednju poslavljali še zadnji odsevi žarkov današnjega sonca. A se je na nebu že šopirila skoraj polna Luna, ki bo v nekaj dneh do popolnosti oblikovala svojo okroglino.

Dan je bil sončen, v prisojnih legah topel in brez vetra. Kljub temu na poti nisem srečal žive duše, le nekaj gamsov se je bolj v daljavi podilo naokrog. Do postaje B sem prišel skoraj v mraku. Žičnica je nekaj ropotala, a žičničarja ni bilo videti. Pozdraviti se spodobi, zato sem se vsaj s pogledi poslovil od vršacev, ki so mi ta dan naredili bogat, prijeten in na sploh - lepši.

Pa upam, da slovo ne bo prav za dolgo.