Utrinki: Rutarski Vršič 1696m

Včeraj (sreda, 1. septembra) iz Gozd Martuljka mimo Finžgarjeve kapele naprej po poti po severnih pobočjih Rutarskega Vršiča na vrh in potem še malo potepanja naokrog. Stezička mi je vzbudila pozornost, ker je pod rubriko Rutarski Vršič na hribi.net podpisanih kar nekaj vzdevkov, ki so za moje pojme na dobrem glasu. Tudi (zgolj citirani) župnik z Dovjega.

V Gozd Martuljku je bilo na parkirišču za mostom zjutraj malo po sedmi prosto le eno od približno desetih javnih parkirnih mest (ostala so rezervirana za novo obnovljeni hotel Triangel, pojma nimam, kje bi sicer lahko parkiral). Mimo oglarske kope in prvega slapu do Ingotove koče je pač martuljška klasika. Malo naprej od Finžgarjeve kapelice se potka naglo dvigne, čez kakšnih 150 metrov se spremeni v širši kolovoz, od katerega se nekaj deset metrov naprej desno in rahlo navzdol odcepi komaj vidna steza proti strugi. Kmalu se izravna in v lepih cikcakih začne dvigovati po strmem hrbtu levo nad strugo. Od tu dalje ni več težav z orientacijo. Na približno 1200 metrih se obrne proti levi. Steza skozi obžagano ruševje, macesnov gozd in preko nekaj grap preči severna pobočja Vršiča. Je dokaj ohranjena in v glavnem ni problematična. Le na dveh ali treh koncih so jo nekoliko načele ujme. Pa zaenkrat ni hudega. Od s praprotjo zaraščene jase (župnik piše, da je to Robičeva planina) sem jo ubral naravnost po grebenu. Sprva po brezpotju mimo nekaj starih podrtih dreves, potem pa sem naletel na drobno a sledljivo stezičko. Samotno in simpatično!

Z vrha sem nadaljeval po poti proti Bivaku Za Akom, ki je od sredine navzdol polna podrtega drevja, čisto spodaj ga je malo manj. Bivak še stoji 😁, zdi se mi, da je davno nazaj, ko sem bil zadnjič tam, imel še lep pogled na Široko peč, ki je sedaj zaraščen. Ali pa se motim. Greh bi bil, če ne bi obiskal še drugega slapa. Pot je brez posebnosti, nov mostiček so postavili julija letos, srečal sem kakšnih osem tujcev. Slap je res vreden ogleda, le tik pred slapom je zadnji del pletenice odtrgan. A nova že čaka v kolutu pred mostičkom.

Mahovju (Izvir pri Mrzlih vodah) se seveda nisem smel izogniti. Voda je veselo žuborela nekje v notrajnosti skal, na spregled pa je ni bilo. Pa si izvir izvir kljub temu zasluži obisk! Kot seveda tudi celotna osamljena stezica, ki me je pripeljala na vrh Vršiča.

In še tole: ko se je pot pod Vršičem pred prečenjem izravnala, sem napel oči, da bi opazil morebitni odcep poti ali vsaj kakšno sled, morda prehod v smeri proti Za Akom. Pa ni bilo videti nič. Nad potjo je delno poraščena stenica, spodaj Drugi slap. Morebiten prehod bi si bilo treba pobliže ogledati. Prva naslednja možnost bi lahko bila tam, kjer pot preči prvo grapo. Navzgor po grapi in desno v gozdnat teren in naprej proti zahodnem grebenu Vršiča, precej nad krnico Za Akom. Pač velja: "Oštja Joža, ga moraš provare". Morda pa res kdaj 😲.

Pod prvim slapom je poligon za igračkanje z možici.

Prvi slap.

Pod Ingotovo bajto: sta to legendarna "norca", napravi za dvigovanje vode s pomočjo teže vode?

Stezica je na začetku slabše uhojena, a sledljiva.

Na strmem hrbtu nad grapo.

Razgledna rama približno tam, kjer se pot izravna.

Široko porezano ruševje.

Čez ruševje, grape in pod stolpi.

Kulisa je enkratna.

Na koncu prečenja je najprej macesnov gozd.

Tukaj bi bilo bolje iti spodaj.

Robičeva planina je obrasla s praprotjo.

Začetek prehoda po grebenu. Prvinsko.

Potka po grebenu mi je bila v čisto veselje.

Z vrha Vršiča se vidi le bolj proti dolini.

Podrto drevje v smeri proti Za Akom.

Bivak III (Za Akom) je še vedno tam.

Drugi slap. Vreden ogleda.

Korita ob drugem slapu.

Na koncu je pletenica odtrgana. Že čaka nova.

Mostiček pod slapom...

... so na novo postavili pred dobrim mesecem.

Jeklenica čaka; tačas pa služi kot stopnica.

Mahovje.

Rutarski Vršič.

Sled.