Kalški turn

Včeraj od Žagane peči mimo lovske koče na Kalški turn in nazaj. Vreme kot nalašč, v Kamniški Bistrici nobenega avtomobila na parkiriščih. Začetek lovske stezice za Žagano pečjo je bil za razliko od poletnih dni, ko je skrit v podrastju, jasno viden in je prešerno vabil. Hudournik nekaj deset naprej je povzročil nekaj razdejanja, nič pretresljiega. Skalnata prečka je bila brez posebnosti, ko steza zavije desno v strmo grapo, je bilo na poti nekaj zoprno razmočene zemlje, prekrite s prav tako mokrim listjem. Do vrnitve se je vse že posušilo.

Prve snežne krpe so se pričele deset minut nad lovsko kočo, zvezen sneg pa le malo naprej, pred dolinico pod Turnom. Tam so tudi izginile dan ali dva stare stopinje, ki sem jih opazil že nižje doli. Na moje veliko presenečenje sem kasneje, pri prehodu v dolinico zagledal smučine, ki so očitno pripadale lastniku stopinj. Pobočja pod Kalškim grebenom v kontekstu turnega smučanja današnjih dni niso prav na vrhu všečnih javnih objav. Najbrž tudi zato, ker dostop ni ravno udoben, moj predhodnik je smuči nosil vsaj kakšni dve uri. Sledov smučanja v nasprotni smeri tudi nisem opazil, zato je domišljija dobila prosto pot. Kam za vraga jo je neznanec mahnil?

V dolinici sem zavil desno, stran od poti in smučin, na pol predelan južni sneg se je zoprno prediral. Sicer kratka strmina proti vrhu Turna je bila polna pasti v obliki zasutega ruševja. Deset metrov pred udobnim, kopastim vrhom se mi je udrlo do pasu. S težavo sem izvlekel noge iz objema prepletenih vej. Zato sem na smučarja kar malo pozabil.

Na vrhu pa pogledi v pravo zimo. Tako domači Mokrica, Kompotela, Jermanov turn, Kalški greben in Kalška gora, vse je bilo zasneženo in kot na dosegu roke. Na drugem polu neba so se bleščali glavni imenitniki Kamniško Savinjskih Alp. Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca, Skuta, Rinke, Turska gora, Kotliči, Brana... In malo bolj zadaj Planjava. Tam doli topla stena Kogla, Žmavčarji, pa Repov kot s Špicami... Vsi občasno sramežjivo bolj ali manj oviti v bele meglice, ki so muhasto tavale sem ter tja. Predstava me je osupnila in strmečemu jemala sleherno voljo in moč da bi mi pogled in razmišljanje lahko odtavala kam drugam... Ura je bila enajst. Na najvišji piramidi mi je pozornost vzbudila črna pika na mestu, kjer bi moral biti samo sneg. Čez minuto ali dve se je pika razdelila na dve pikici, pa spet združila v eno. Tik pod vrhom je meglica spustila zastor in ni bilo več videti ne pikic, ne piramide.

Pod Kalškim grebenom se raztezajo Kalce. Osamljen, divji svet v veliki meri poraščen z ruševjem, visokim tudi do tri metre. Orientacijsko zahteven in težko prehoden. Sicer vedno zeleno ruševje je včeraj prekrivala debela snežna odeja, se mi zdi da celo debelejša od tiste v Julijskih Alpah na isti višini. In domišljija je spet dobila krila... Kam za vraga je šel smučar? Popotovanja s smučmi po osamljenem svetu s primarnim namenom pohajati po krajih, ki jih brez smuči ni mogoče obiskati, so me vedno privlačila. Bolj kot katerakoli oblika modernega turnega smučanja, še posebej kot krčevitega, brezpogojnega in velikokrat tudi nepremišljeno iskanje nedotaknjenega "powderja", ali pa norij obveznega zarisovanja prvih vijug in podobnih juhuhu početij, ki običajno končajo z atraktivnima slikami na kateremkoli že socialnem omrežju.

Legendarni zapisovalec gorskih doživetij Volk s hribi.net je nekje zapisal, da se je vrnil s turnega smučanja pod Kalško goro. Morda celo z vrha po vzhodni strani? Ampak v tem primeru bi se smučar moral vrniti po isti poti in ponovno odnesti smuči dve uri v dolino. Sledi pa ni bilo. Morda pa se je neznani predhodnik odločil za popotovanje levo pod Kalškim grebenom in za Jermanovim turnom na planino Dolga njiva, pa potem dobrih dvesto metrov gor na strmine Velikega Zvoha ter naprej na Jezerca ali z žičnico v dolino? Ali pa na planino Koren in dol v Markovo raven in spet peš v Kamniško Bistrico? Pa na Kalški greben? Kamorkoli se je že odpravil, potepanje je bilo zanesljivo veličastno in mi bo burilo domišljijo in nekoliko izzivalo še dolgo časa...

Sestop s Turna ni bil nič posebnega, z izjemo vršnje strmine, kjer je ob morebitnem vdoru med zasneženo ruševje grozila izguba ravnotežja in posledično padec naravnost na glavo. Zato je šlo bolj počasi. Lovska potka je v vršnjem delu eno samo veselje, nižje doli pa je potrebno biti malo bolj pazljiv. Še posebno ob koncu grape pred prečnico, kjer pot zavije ostro levo, naravnost pa zapeljivo vabi dokaj uhojena varianta, ki se najbrž nepredvidljivo konča v strmem gozdu ob Hlevu.

Vabljiv začetek lovske steze takoj za Žagano pečjo.

Jutranja Turska gora, Brana in zadaj Planjava.

Ob lovski koči se bo kmalu prebudila pomlad. Zadaj Kompotela.

Mokrica in Kompotela. Lepo se vidi ozka gredina v levo pod oknom.

Jermanov turn.

Smučine v dolinici pod Kalškim turnom.

Poleti komaj prehodne Kalce so prekrite z obilico snega.

Prehod med Kalškim grebenom in Jermanovim turnom.

Oba vrhova Čmaževskega turna sta čisto blizu.

Najvišja piramida. Malo pod vrhom sem ugledal pikico, ki se je občasno delila.

Meglice skrivajo Tursko goro...

... pa tudi Skuto in Rinko.

Tudi Brani ni prizanešeno.

Za trenutek se odpre še en pogled na Grintovec.

Lovska potka je prav prešerna. A le v zgornjem delu.

Sled.