Utrinki: Košutica

V soboto, 15. januarja po lovski poti na Košutico in nazaj čez planino Korošica.

Gozdna cesta, ki se odcepi na zadnjem ovinku pred tunelom je bila nesplužena. Zato sem poskusil 600 metrov naprej ob tunelu. Nabito polno avtomobilov, brezupno. Obrnil sem in na zasilno očiščenem obcestnem parkirišču ob taborišču nekako našel mesto za parkiranje.

Pot je bila seveda zasnežena od začetka, a zaradi sledi nekaj predhodnikov lepo sledljiva in neproblematična. Pri odcepu za mejno sedeljce med Košutico in Gruntom, je gaz zavila proti Korošici. Na moje skrbno skrito zadovoljstvo je na tem mestu pobudo prevzel slučajni sopotnik s psičko, ki me je dohitel nižje doli. Utiral nama je gaz vse do državne meje. Pa še kakšo pametno sva rekla v tem času. Hvala!!

Od tam naprej sem šel sam po občasnih sledeh dveh predhodnikov z derezami. Ker sem videl, da sta jih snela šele ob povratku, sem jih nadel tudi sam. Morda bi šlo brez, a bi bilo manj varno. Na pobočjih zahodnega grebena se je izmenjavalo vse: od južnega, nestabilnega snega, preko kložastih udiranj do vzpetin, kjer so zobci derez hrustlavo prijemali v trdo podlago. Pravzaprav običajne zimske razmere. Edini zoprn odsek je bil v območju kakih 100 metrov pod vrhom, kjer pot pride iz severne strani na greben. Tam so se, najbrž zaradi odjuge, oblikovale za ta letni čas nekoliko neobičajne luknje med skalo in snegom. Greben ni zahteven, a padec v luknjo lahko povzroči izgubo ravnotežja, severna stran pa je precej strma...

Razgledi na vrhu so bili vremenu primerni. Enkratni! Še posebej je izstopala veriga Košute, ki jo z naše (južne) strani poznamo predvsem v navidez pohlevni, travnati obliki, pogled s severa pa pokaže čisto nekaj drugega.

Vrnil sem se čez planino Korošica. Nič posebnega, zgaženo. Le eno drevo, katerega sredico je s številnimi luknjami obdelala lačna žolna (ali pa katera druga zver 😁) mi je padlo v oči. Pa seveda, že ponoči, sij skoraj polne lune in pogled na Zelenico, kjer so se po najbrž že precej zvoženi strmini nekdanjega smučišča spuščale lučke poznih obiskovalcev.

Nesplužena cesta pri zadnjem ovinku pred tunelom.

Pod zanimivo skalo pelje lovska pot.

Prvi pogled na Veliki vrh.

In prvi pogled na Košutico.

Zasneženo.

Zahodni greben, po katerem vodi pot na Košutico.

Nekaj metrov pred vrhom.

Žareče sonce.

Košuta je res imenitna.

Še posebno vzhodni del Košute.

Begunjska Vrtača, Begunjščica, Stol, Vrtača. Zadaj Triglav.

Igra svetlobe in senc na opasteh.

Sedelce med Gruntom in Košutico.

Košutico so oblivali zadnji sončni žarki.

Lačen je bil. In vztrajen...

Patrirska koča na planini Korošica.

Večerni pogled proti zahodu.

Luna je takole kukala mimo pobočij Velikega vrha.

Zelenica zvečer.

 

Sled.