Modrina neba...: Utrinki: Iz Kurje doline mimo jame Kurje zjalo in čez Jankov turn na Kalce

Majhna, med Kalcami, Kompotelo in Mokrico nekako skrita Kurja dolina pri Kamniški Bistrici premore marsikatero zanimivost. Poleg vsaj štirih jam oziroma takih ali drugačnih lukenj (Velb v Mokrici, preduh Kovačnica, jami Kapela z aragonitnimi ježki in Kurje Zjalo), dveh velikih balvanov v grapi potoka Krvavec (griča jim pravijo), katerega levi krak izpod Kovačnice tvori poleti prijetno hladne tolmunčke, pa mlako Krvavo rdečo lokev že visoko na Kalcah, lovski prehod na Mokrico (z varianto po grapi Krvavec pod krušljivim Udiranjem), (domnevno) kar tri prehode na planoto Kalce in velik previs na desni strani ob vhodu v dolino z imenom Hlev.

Skrajno desni od prehodov na Kalce je v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica (Golnar, Morojna, Pollak, Horvat) opisan asketsko kratko: "Lovski prehod: I V Kurjo dolino in desno na ramo ob Hlevu. Po prehodih na vrh" (I pomeni 1. stopnja težavnosti, op. j.)

Lansko leto sem šel malo pogledat v Kurjo dolino, med drugim tudi gozd levo od Hleva. Vlažna, z listjem prekrita gozdna strmina mi ni preveč dišala, zato sem po kakih stotih višinskih metrov vzpona odfirbcal drugam. Oktobra letos sem odločen, da stvari pridem do dna, po gozdu in kamniti zapori (mestoma I) pririnil na "ramo ob hlevu". Zanjo sem na spletu našel neformalno poimenovanje "Jankov turn" (v spomin na alpinista in gorskega reševalca, Janka Plevela, ki je preminul v reševalni akciji, več o poimenovanjih turnov na spletni strani Gore-ljudje). Prav razveselil sem se tega živahnega stolpiča s sedelcem in oknom, skozi katerega se zbašeš na razgleden balkon nad prepadnim Hlevom. Še bolj pa mi je bilo všeč obetavno nadaljevanja prehoda naprej po razu, v katerega je vdolben prijeten kaminček. A mi je samemu, brez plezalskega tovariša, krepko dala misliti skala, ki zapira kaminček, do katere sem tedaj priplezal. Prehod mimo nje je bil vsekakor težji od opisane I. stopnje, tudi teren nad skalo mi je bil nejasen. Zato sem se, nekoliko poparjen, obrnil in šel obiskat jamo Kapela v soseščini.

S Pastirico, uporabnico hribi.net, sva po zasebnih sporočilih izmenjala kar nekaj informacij o tem izgubljenem prehodu. Tudi ona je mimogrede že šla pogledat, kako stvari tam stojijo, a nekoliko bolj levo, približno na sredini med izrazito jamo (kevdrcem) in Jankovim turnom. Najlepša hvala, Pastirica!

Časa nisem imel, s ponovnim obiskom sem kar odlašal. Končno se mi je prismejalo. Profesor, prijatelj izpred davnih časov, ki sicer sodi med najbolj zasedene individuume, kar jih poznam, mi je dobrohotno naklonil svojo družbo za celo soboto. In sva šla. Ne bi rekel, da ravno zgodaj, a sva šla. Pripeljala sva se iz zoprne megle v prestolnici, ob pogledih na trikotnik tople Koglove stene zavzdihnila oba. Skuta in Štruca na modrem nebu višje gori pa sta bili že povod za debato. Jaz sem kvasil nekaj o "tempi passati", Profesor pa je bil odločno proti takšni sramotni predaji. Stališči sva uskladila, ko sva ugotovila, da jaz gledam izrazito previsen Trebuh Štruce, Profesor pa Južni raz Skute.

S konca zgornjega kolovoza, ki vodi v smeri proti Hlevu, a se kmalu konča, sva zavila poševno levo navzgor do pričetka podrte grape, kjer se gre do jame Kapela. Od tam pa desno na gozdnat hrbet. Kakih 150 metrov višje gori je špranjasta jama z ljubkim imenom Kurje zjalo. Odkrili so jo šele marca 2019, v kataster jam pa vpisali letos spomladi. O tem, ali so jo kakih sto ali več let prej morda obiskovali lovci ali drugi domačini, ki so po teh klancih iskali prehode, pa ni nikjer nič zapisano.

Po strmem prehodu kakih sto metrov desno od jame sva pripraskala do Jankovega turna. Navezala sva se po obveznem obisku razglednega balkona na drugi strani turna. Vrv sem že kar nekaj časa nazaj kupil od Gospe C. Prodala mi je en konec. Na tedaj čisto novo, mislim da 80 metrsko, ji je pri prvem plezanju namreč padlo kamenje in jo presekalo. Koliko je moj kos vrvi v resnici dolg sem menda že pozabil a meni pripadajoči raztežaji se mi vedno zdijo predolgi. Enkrat bo najbrž že nastopil čas, da jo izmerim.

Kaminček s skalo je seveda pripadel meni in prav lepo ga je bilo splezati (detajl okvirno II. stopnje). V nadaljevanju nič težjega, le zelo strme trave pomešane s skalno osnovo, sem ter tja kakšno drevo za psihološko oporo. Vrvi je zmanjkalo (tokrat) še prekmalu, štantal sem varno privezan za kamnito lusko. Nadaljeval je Profesor, nekaj malega zasopihal, a kar hitro sem zaslišal njegov poziv. Ko sem priplezal do njega, sem ga zalotil prav domačno sedečega na široki polici, na zunanji strani zavarovani s čvrstim drevesom. Eni si pač vedno naredijo, da jim je luštno.

Za nadomestek in protiutež Profesorjevemu udobju sem bil deležen lažjega raztežaja, nekaj podobne strmine za mojim cugom je bil deležen tudi Profesor. Pod "lažji", menim, da naklon pobočja, po katerih sva lezla gor ni bistveno presegal 60 stopinj (v praksi že 60 stopinj izgleda skoraj navpično) in da je bila skala trdna. No, trdna pa spet pomeni, da so bile velike skalne gmote iz res dobre skale, manjše oprimke, ki so štrleli iz trave, je bilo pa treba tako ali tako vedno preveriti. Skoraj vsak drugi mi je ostal v roki.

Sledeči raztežaj sem začel s raziskavo proti desni, a je po skoraj celi dolžini vrvi prečenja stena postala strma, plošče gladke in brez oprimkov, drevesa so se redčila. Vrnil sem se nazaj in se nato povzpel navzgor do konca vrvi. V dnu zajede (mogoče bi ji lahko rekli tudi kamin) sem se privezal na v razpoko zagozden kamen.

Profesor je prisopihal za mano z rahlo zamudo, menda je imel težave s krči, ker se je nekako nerodno obrnil. Starčki, kaj češ, je bil moj komentar. Nadaljeval je po mokrih, zatravljenih in z zemljo umazanih ploščah v levo in navzgor. Zoprno, nisem mu zavidal. Več tleskov vponk višje gori mi je dalo misliti, da tudi tam ni kaj bolje. Končno je prišel odrešilni "varujem". Ves v žaru, kot da bi se želel sneti z verige, sem naglo poskusil slediti vrvi. Da ne bil! Malo prehitro sem se obrnil v desno, da bi uredil opremo na pasu, pa me je prav hudičevo zagrabil krč nekam pod rebra. Dokler se stvar ni uredila, sem imel dovolj časa, da sem se poskušal spomniti, s čim sem se malo prej rogal Profesorju.

Kakorkoli že, po mastnih ploščah in naprej po strmi stenici, prekriti s tanko travico, po kateri je noga grdo spodrsavala sem mimo štirih ali petih smrek prikolovratil do štanta. Profesor mi je zaupal, da je pri vsaki smreki resno razmišljal, da bi naredil varovališče, ker je bil teren tako nezanesljiv in zoprno zdrsen. A je vztrajal do konca vrvi. S hvaležnostjo sem sprejel to darilo (prijatelji so zato, da trpijo namesto nas) in se napotil v sedmi raztežaj. Tudi tam so bile proti koncu vrvi travice plitke in skale pod njimi spolzke, a le nekaj metrov. Profesor, ki je nadaljeval, je za varovanje v podobnih strmih in plitkih travah okoli imenitne korenine, ki je štrlela iz tal, zataknil gurtno. Še nikoli videno, a učinkovito.

Končno, po osmih raztežajih, sva v lažjem terenu stala tik pod vrhom Zelenega (ali pa tudi Ramšakovega turna, kdo ve, kako se v resnici imenuje). Pospravila sva vrv. Po nekaj nežnega pretepanja z ruševjem sva stala na prvem vršiču turna, kmalu pa še na drugem. Sem ter tja je bila strmina kar konkretna, celo malo izpostavljena, vse skupaj se nama je zdelo podobno čudoviti poti na Rušnato in Požgano Mlinarico. In tudi razgledi na Kalški in Čmaževski turn ter na druge gore naokrog, ki se marsikomu zdijo bolj pomembne, so bili prav imenitni. Ampak ob zapisovanju tega, zadnjega stavka, sem se kar malo zamislil: zakaj za vraga mi namesto izzivalnih strmih, previsnih in visokih sten zadnje čase misli veliko bolj burijo osamljeni turni z divjimi grapami, strme, težko prehodne gozdne vesine, pozabljene lovske poti in prehodi, pa skrivne živalske stečine med neskončnim ruševjem? Kakšna je in zakaj sploh se je pojavila ta magična sila ki vabi in z neubranljivo močjo sirene znova in znova vleče v ta svet? Hmm...

Sestop na travnat grebenček, ki vodi do lovske poti ni bil težak. Enkrat ali dvakrat sem celo opazil vejico porezanega ruševja, zanesljiv znak, da sta bila vrhova turna vsaj nekoč obiskovana. Do lovske koče je bilo le še dobrih pet minut hoje z nekaj sopihanja.

Pri koči sva hitela pospravljati preostalo plezalno opremo, saj tovrstne krame vendar ni spodobno razkazovati naokrog. Vsaj tako so nas učili. A nisva bila dovolj hitra. Ravno sem snemal plezalni pas, ko sta po lovski poti s Kalc prišla dva mlajša pohodnika. Začudena nad karabini, gurtnami in ostali šari, ki sta jo videla na mizi ob koči sredi bukovega gozda sta naju prijazno spraševala od kje sva prišla in čemu vendar oprema. Pa nekako nisva znala pojasniti. Sam sem govoril nekaj o Kurjem zijalu, ki da je jama tam spodaj in o nekem lovskem prehodu iz Kurje doline, pa najbrž nisem bil dovolj prepričljiv. Saj lovci vendar hodijo po lovskih poteh... jima je bilo razbrati iz pogledov. Aha, najbrž sta se po poti malo varovala... Pravilno. In sta šla naprej, da se ne bi shladila.

Pospravila sva opremo, nekaj pojedla in malo počasneje kot predhodnika odskakljala po lovski poti proti Koncu. Do avta, ki je bil parkiran pri odcepu za Kurjo dolino, je bilo od Žagane peči kakšnih dvajset minut, a se je prvi avto, ki je pripeljal za nama kar ustavil, šofer pa naju je prijazno povabil, da prisedeva. Z veseljem sva to storila. Ob tem sem seveda pozabil izklopiti sledenje na telefonu, tako da je na tej poti moj GPS zaznal svojevrsten hitrostni rekord.

Pa nič hudega, če je bil zabeležen rekord. Glavno, da je bilo udobno. Saj neudobnih stvari pač ne gre početi, sem nekoč razumel nekega vrhunskega alpinista modernih dni, ki je kot gost na televiziji razlagal, zakaj se pri nas pozimi najbrž ne bo več plezalo po skalnih smereh.

Opis lovskega prehoda Čez ramo ob Hlevu (Jankov turn),

iz Kurje doline na Kalce

Višinska razlika (od konca kolovoza do Zelenega oz. Ramšakovega turna): približno 360m

Dostop do izhodišča na koncu kolovoza (46.32866°, 14.56990°)

Iz Kamniške Bistrice po cesti proti Koncu. Če ni znaka za prepoved vožnje, lahko tudi z avtom. Kmalu za mostom čez Bistrico se levo odcepi gozdna cesta proti Kurji dolini, ki se konča na parkirišču (46.327982°, 14.574538°). Po kolovozu navzgor, ko se čez kakih dvesto metrov razcepi po desnem kraku. Ta gre najprej naravnost navzgor, potem pa polagoma zavije na desno in se konča (od parkirišča do konca kolovoza 15 minut).

Opis

Nekaj deset metrov pred koncem kolovoza zavijemo poševno levo in navzgor po neizraziti grapi. Ta nas kakih 100 višinskih metrov višje pripelje do široke, podrte in plitve skalne grape, ki vodi strmo navzgor proti levi v smeri jame Kapela (do jame se gre po strmen gozdičku levo od grape). Na tem mestu prečimo desno navzgor proti gozdnatemu hrbtu, ki ga čez nekaj minut dosežemo na območju, kjer je manj strm. Če bi nadaljevali po hrbtu in levo navzgor, bi čez dobrih 100 višinskih metrov prišli pod drugo jamo z imenom Kurje zjalo. A s hrbta prečimo čez nekaj podrtih dreves desno v grapo in navzgor proti gladki steni. Pod njo v desno, dokler ne pridemo do lažje skalno zemljate strmine. Po strmini levo navzgor (spodaj nekaj metrov I) in nato še kakih 50 metrov do stolpiča z oknom v smeri proti vzhodu (Rama ob hlevu ali Jankov turn, od izhodišča na koncu kolovoza 40 minut).

Od stolpiča levo čez sedelce z nekaj metrov kar ostre grebenske rezi v kaminček na grebenu, ki ga zapira skala. Obidemo jo po desni (II), nato pa ravno navzgor po travnato skalnatih prehodih z drevesi tri raztežaje (mestoma I) do gladke stenice z udobno gredino pod njo. Od tu je najbrž možno več variant. Midva sva stenico obšla po desni, nato pa levo navzgor do stojišča pod previsno zajedo (kaminom). Naprej levo in gor čez nekaj metrov škrapljastih plošč, prekritih s tankim slojem trave (II+), za njimi iskaje prehode še vedno navzgor in levo, kasneje rahlo desno in navzgor (mestoma I). Do turna so še približno trije raztežaji po lažjih, a sem ter tja zdrsnih travah. V zadnjem delu tik pod vrhovoma (turn ima dva) je greben lažji a poraščen z ruševjem, sprva sva ga obšla po desni, kasneje po vrhu in nato po levi.

Sestop

S drugega vrha turna (Zelenega oz. Ramšakovega, višina približno 1260m) naprej (zahodno) po sprva rušnatem, spodaj pa izrazito travnatem grebenu kakšnih 50 metrov do lovske poti Žagana peč - Kalce. Lovska koča je po poti navzgor oddaljena pet minut. Po poti navzdol je do Žagane peči 45 minut od tam pa po cesti nazaj do odcepa za Kurjo dolino 30 minut.

Opomba

Čeprav gre po nazivu iz vodnika za lovski prehod, ocenjujem, je to bolj plezalna smer, sicer lažja, a je vzpon tukaj čez precej zahtevnejši od drugih lovskih prehodov v okolici Kamniške Bistrice (čez Najnar štant, na Mokrico iz Kurje doline, čez spodnji Gamsov skret, ki je na ključnih mestih varovan, grapa Za vratami, celo čez Repov kot na Srebrno sedlo...). V zgornji polovici sva sicer izbrala smer, ki naju je pripeljala naravnost na vrh turna, dopuščam pa možnost, da tam obstajajo lažje variante. Spodnji kaminček s skalo (okvirno II) takoj nad Jankovim turnom pa je ključno mesto, ki se ga ne da obiti. Za sestop prehod ni primeren.