Ura še ni šest zjutraj, ko se odpravim tudi sam proti Luknji. Tema je še popolna, a na Tominškovi poti že zagledam lučko in še več njih visoko gori na poti čez Prag. Kako zgodaj se nekateri odpravljajo na pot... Samotnih pohodov sem vajen, ni mi težko, a Triglavska Severna stena s svojimi 1200 metri nad Vrati je kot težka senca, zato sem vesel ljudi, ki jih slutim za lučkami v tej gorski temi in tišini.
Pot se zložno vzpenja in le počasi postaja malo bolj strma. Ravno prav, da se človek ugreje. Kmalu ugasnem čelno svetilko. Do bivaka pod Luknjo pridem dokaj hitro, nato me nekoliko upočasnita dva nemško govoreča planinca, ki pa me čez nekaj minut prijazno spustita naprej.
Jutranja zarja me povabi k ogledu doline v prvih žarkih svetlobe le nekaj metrov pod Luknjo. Prav lepo je spet enkrat videti, kako se prebuja dan in kako vrhovi gora oranžno zažarijo v jutranjem pozdravu sonca...
Z nezadržnim bogastvom svetlobe, ki se razliva po stenah in grebenih žarenje izgublja svojo moč, a namesto tega nastaja nov dan, gore se, kot bi mignil, kopljejo v soncu.
Na Luknji dohitim fanta in dekle, ki se ob mojem prihodu zaženeta po jeklenicah navzgor. Zgoraj, kakih šestdeset metrov višje v skoraj navpični steni slišim
tleskanje vponk samovarovalnega kompleta, ki ga nekdo uporablja. Prvih
sto metrov poti je še v mraku, zato ne vidim točno poteka poti, vse
skupaj mi deluje nekoliko tesnobno.
A pomisleki izgineja takoj, ko z roko primem za skalo. Pot je res strma, izpostavljena, a dobro varovana. Večkrat je na izbiro zgolj jeklenica in klin, saj v skalah ni dovolj primernih oprimkov in stopov. V nekaj minutah priplezam čez to, ključno stenico. Nadaljujem po ozki stezički, ki me pelje po izpostavljenih policah in preko krajših skokov, kjer je treba včasih poprijeti tudi z roko. Čeprav tehničnih težav tukaj skoraj ni, pa napake niso dovoljene! Strme, skoraj navpične trave pod stezico se sprva končajo dvesto ali tristo metrov nižje v Koritih, a je višinska razlika do melišč z vsakim metrom vzpona večja. Na najbolj izpostavljenih odsekih je pot sicer varovana z jeklenico.
Visoko sem že, sem ter tja se ozrem nazaj na prehojeno pot. Luknja je še vedno v senci.
Enkrat ali dvakrat naletim na spominsko tablo preminulim v gorah. Spomnim se na Tineta Miheliča, prijatelja alpinista, pisca številnih odličnih planinskih in alpinističnih vodnikov, poznavalca Julijskih Alp in južnoameriških Andov, ki je na brezpotnem dostopu na Pihavec, že daleč spodaj, na drugi strani Luknje leta 2004, za vedno zaspal. Njegova hčerka Tina je tedaj povedala: "Našli so ga v grapi, ker mu je verjetno postalo slabo. Pod glavo si je dal nahrbtnik, se usedel, dal gor očala in zaspal. Umrl je s spokojnim obrazom in zadnjim pogledom na Triglav, v okolju, kjer je tudi najbolj užival".
Pot se nadaljuje in postaja manj strma. Na enem mestu je krajši skok ves obsut z zemljo, najbrž so imeli gamsi zabavo. Tam me dohiti mlajši fant, ki skoraj teče. Izmenjava besedo ali dve, nato odhiti naprej. Do Plemenic, skoraj ravnih škrapljastih podov na zgornjem robu stene je še kar nekaj poti, težavnejši je le še krajši, a izpostavljen in varovan odsek, ki ga nekako prediham. Na enem mestu se pri plezanju narahlo naslonim na koleno. To ni dovoljeno, zato sem kar jezen nase, tehniko bo nujno potrebno vsaj malo obnoviti in izpiliti!
Razgledi so enkratni! Na modrini neba se jasno odražajo silhuete in sence Julijcev in sosednjih gora. Mangart, Jalovec, Škrlatica, Lepo Špičje in vsi njihovi manjši, a nič manj lepi podaniki so kot na dlani!
V daljavi Mangart in Jalovec, pogled sega daleč čez meje.
Škrlatica je nesporna vladarica svojega kraljestva!
V nebeški modrini se kopljejo Kanjavec, Malo in Veliko Špičje.
 |
| Sfinga iz Amfiteatra (vir: Zurna24.si) |
Pričaka me, zakrita s sončnimi žarki, ki ji zakrivajo zgornji del obraza. Več kot štiri desetletja so minila, odkar sem bil zadnjič tukaj in z Njo, iz oči v oči.
V Njenih previsih sem počel marsikaj, a sedaj le s težavo razbiram posamezne raztežaje, prehode, stojišča... Velika, štiri metrska vodoravna streha, čez katero vodi smer Obraz Sfinge, je dobro vidna, prav tako zajeda, ki nad streho vodi naprej do roba stene. Smer je kot iz risank, še nekaj metrov pod robom so težave izredno hude, nakar se stena nenadoma popolnoma izravna in preide v vodoravni svet Plemenic...
Tam zraven se vzpenja Raz Mojstranških veveric, ki se kot vogal ogromne stolpnice vzdiguje nad tisočmetrskim prepadom. Spominjam se, da se mi je davno nazaj med plezanjem po Razu odkrušil kamen. V popolni tišini, ki je sledila, je trajalo kar nekaj sekund, da sem zaslišal udarec, ko je prvič zadel v steno kakih petsto ali sedemsto metrov nižje... Zadaj, za vogalom Raza je smer Drašler - Kunaver, kjer sem se prvikrat srečal s tedaj še redkimi klini svedrovci...
Občutki, ko takole gledam izpolnjene in neizpolnjene izzive mojih mladostniških dni, so pravzaprav nenavadni. Vznemirjenosti skoraj da ni, le ponovno sem osupel nad divjino in lepoto Stene, s katero sem se tolikokrat srečal. Nad vsem tem pa prevladuje neka umirjenost, nekakšno zadovoljstvo nad soočenji, ki sem jih v mladosti doživel z Steno, še posebej s Sfingo in predvsem samim sabo. Ta čudoviti delček neponovljivih doživetij iz preteklosti bo za vedno zapisan v mojih spominih, a vznesenosti, radovednosti, hrepenenja pa tudi tekmovalnosti tistih dni najbrž ne bo več nikoli mogoče priklicati nazaj.
Steber na vrhu Plemenic.
S Plemenic se vidi skoraj do Dolomitov, pa Mangart, Jalovec, Travnik in v ozadju špička Velikega Kleka.
Po kratkem postanku nadaljujem proti Triglavski škrbini. Čeprav smo že septembra, je v nekaterih luknjah še sneg. Malo naprej me prehiti še en hitri pohodnik, na poti za Dolič vidim še nekaj ljudi. Kar precejšen promet za visokogorje...
Tik pod Triglavsko Škrbino dohitim dva, zopet nemško govoreča pohodnika, ki gresta prav tako na Triglav. Na kratko se pozdravimo.
Na Škrbini me premamijo čudoviti pogledi, kot že tolikokrat danes potegnem iz žepa fotoaparat...
Vidijo se Zahodni Julijci, Razor, Prisojnik, Mangart...
Labirint Triglavskih podov je kot na dlani...
Kot na dlani je tudi koča Planika, še eno izmed zavetišč za dostop na vrh Triglava.
Nadaljujem po Gorjanski poti, ki me, opremljena z novimi jeklenicami, v kakšne pol ure pripelje na vrh Očaka.
Na vrhu je prijetno, sončno in brez vetra. Skoraj popolnoma jasno nebo omogoča poglede tja do Velikega Kleka in morja na drugi strani. Vidne so Kamniške Alpe, seveda Zahodni Julijci in, če me oko ne vara, tudi Lienški Dolomiti. Ljudi na vrhu je kakih dvajset, vsi uživajo na soncu, preseneti pa me, da jih skoraj tretjina tudi - kadi!
Preko grebena Malega Triglava je lepo vidna Kredarica, pa Rž in Rjavina in levo spodaj Staničev dom.
Ne ostanem prav dolgo, le toliko, da si malo oddahnem. Čez Mali Triglav prihaja čedalje več pohodnikov, zato se odločim za nadaljevanje proti Kredarici. Pri sestopu je že kar malo gneče.
Pot, ki preko Malega Triglava vodi do Kredarice, je pravzaprav nenavadna. Skoraj vsak meter je opremljen z jeklenico, pritrjeno na kline ali močne železne stebričke. Okovje, ki so ga nadeli Triglavu, pa poleg občutka varnosti zbuja tudi pomisleke. Gorski svet bi moral biti pravzaprav nedotakljiv, zato so za takšen poseg potrebni tehtni razlogi.
Ko pri sestopu to premlevam, pridem do misli, da je morda razlog v tradicionalni navezanosti Slovencev na Triglav kot sveto goro, ki jo po nekakšnem izročilu mora vsaj enkrat v življenju obiskati vsak izmed nas. Najbrž so snovalci poti, ki so bili nedvomno v hudi dilemi ocenili, da bi ob omejenih gorniških spretnostih takšnih enkratnih obiskovalcev gora, brez varovanja zanesljivo prihajalo do nesreč, ki se na Triglavu lahko kaj hitro končajo tragično. Nekako se pomirim s to ugotovitvijo in kmalu dospem na ravno sedelce med Malim Triglavom in Kredarico, kjer varovala niso več potrebna. Koncentracija nekoliko popusti, malo pogledam na okrog - in že mi na ravnih ploščah, pokritih s peskom, zdrsne. Znajdem se na boku, na dlani desne roke, s katero sem se poskušal ujeti, dobim grdo prasko.
Kredarica, kjer se ustavim za pol ure, je pravo svetovljansko središče! Presenečen sem, koliko tujcev, ki se pogovarjajo v številnih jezikih je to sredo prikorakalo do naše najvišje postojanke. Pa koča ni prav lahko dostopna, po najbližji poti je potrebno vsaj 4 ure zmerne hoje.
Po zasluženi malici, ki sem jo prinesel s sabo, se počasi odpravim čez Prag v dolino. Še zadnjič pogledam na vrhove zahodno od Triglava.
Na levi strani, pod severnim pobočjem se vidijo žalostni ostanki Triglavskega ledenika, ki so ga nekoč imenovali Zeleni sneg.
Na bolj položnem delu, tik nad Severno triglavsko steno so številne luknje in ledeniška groblja.
Malo sem že pozabil, da je prvi del poti v smeri proti Staničevi koči dokaj krušljiv in zato varovan, zato pričnem hojo s palicami. Nagajajo mi ves čas spusta ob klinih in jeklenicah. Končno, že nekoliko pod Staničevo kočo le pridem na precej bolj ravno območje škrapljastega sveta, kjer palice pridejo zopet prav.
Čeprav je že pozno popoldne, na poti srečam kakih petnajst ali dvajset popotnikov, vsi gredo proti Kredarici. Spet sem presenečen, ko iz njihovih pozdravov razberem, da je velika večina tujcev.
Po poti čez Prag dohitim gospoda poznih srednjih let z odraslo hčerko. Hodita previdno, njuna hitrost mi ustreza, zato kakšno uro hodimo skupaj. Sem ter tja izmenjamo kakšen stavek. Nekaj nižje od najstrmejšega dela, kamina s pletenico in skobami, za trenutek počijeta, sam pa grem naprej.
V dolini pri spomeniku sem malo pred mrakom.
Pri Aljaževem domu je malo gostov, le ena miza v kotu je polna hrupne mladine, oblečene v moderna, pisana športna oblačila. Počasi odidem do avtomobila, kjer le nekaj stran glasno, celo bahavo izmenjuje svoje gorniške izkušnje druga skupina podobno oblečenih. Pač drugačen svet... Pa če sem iskren se mi zdi, da je od nekdaj tako...
Kmalu prideta za mano moja sopotnika s poti čez Prag. Pozdravim ju, povesta mi, da sta vesela, ker sta v enem dnevu prišla na Triglav in nazaj. Izvem, da je bila hči danes prvič na Triglavu. Čestitam ji, iz oči ji razberem, da ne more skriti veselja in ponosa, kar ji oboje privoščim iz vsega srca. Prepričan sem, da to ni bil njen zadnji obisk naših gora! Bodi dobrodošla!
Pa srečno pot!
