Pod Kumljahom

Ponedeljek, 24. januarja. Po dolini Tamar do pod ostenij Šit za Kumljahom in nazaj. Kljub ne preveč obetavnemu vremenu je bilo v Planici sprehajalcev veliko, parkirišče (3,5 EUR/dan) pri začetku pešpoti skoraj v celoti zasedeno. Po markirani poti se ne sme, ker je sedaj tam steza za smučarski tek. Zato sem šel po cesti in nekaj deset metrov naprej sledil neoznačeni, a zelo zgaženi poti v desno. Ta se je kakih sto metrov naprej končala - v tekaški stezi. Vrnil sem se malo nazaj in našel ozko gaz, ki me po strmini pripeljala nazaj na cesto. O tem, da sem se po cesti nemudoma vrnil do avta, ker sem na nahrbtniku pogrešil cepin, ne bi preveč na glas. Ampak cepina tudi v avtu ni bilo. Je čakal doma.

Cesta do doma v Tamarju se mi vedno vleče. Snega je bilo veliko. Med drevjem je bil suh, ponekod so se na površini naredili veliki kristali. Od doma naprej sem sledil temeljito uhojeni poti v smeri Črnih vod. Do kam je zgažena ne vem, a dvomim, da do Slemena. Pri suhi strugi, kjer pot zavije rahlo levo, sem šel naravnost. Tam je kar nekaj turnih špur, še več je bilo sledi smučanja. Pravzaprav je v Tamarju te dni presmučana skoraj vsaka strmina. Prediralo se je, zato sem nataknil krplje. Šlo je bolje, a je bilo tudi bolj naporno.

Pririnil sem mimo Kumljaha (desne zelene rame v ostenju Travnika, pod vstopom v Tschadov steber, na sedelcu je tudi vstop v Gamsove riže). Vzpon nanj poteka z desne (zahodne) strani. Hoja s krpljami je zaradi večjega naklona postala zoprna, zato sem se povzpel le do ostenja Šit. Do Kumljaha je bilo le še kakih 200 metrov. Strmina je bila prekrita z nedoločljivo vrsto snega, a brez cepina nisem hotel niti poskusiti. Plazov sicer ni bilo videti, a na takšnih krajih ni prav nič zajamčenega. Megla, ki se je naglo dvigala iz doline, mi je izgovor še podkrepila. Vrnil sem se po svoji sledi po sredini doline. Pri sestopu sem zagledal samotnega smučarja, ki se je peljal iz smeri Kotovega sedla. Sneg, ki je bil vseh vrst (sipek, skorjast, trd..) mu je močno nagajal, se mi zdi, da sva se nekaj časa spuščala kar vštric. Jaz s krpljami, on s smučmi. Tako počasi je šlo smučanje.

Od doma v Tamarju do avta pa spet po cesti. Drugič bom šel s smučmi. Parkirni avtomat je deloval brezhibno.

Dan ni bil pravzaprav nič posebnega, a meni je bilo lepo.

Kristali ob cesti.

Pogled proti mrkemu Jalovcu. Tokrat je v ospredju kapelica.

Kumljahova glava in megle iz doline. Dostop gre po strmini na desni.

Kumljahova glava - malo pobliže.

Zasnežen je le spodnji, manj strm del stene Šit.

Snega je kar nekaj, a je slab za hojo in smučanje.

Nekaj malega modrine se je obetalo, a ni bilo iz vsega nič.

Sled.

Sled malo bližje.