Utrinki: Za Kopico čez Hribarice

Začel sem na Planini Blato in nadaljeval čez Lazoviški preval po zahodnem območju Doline za Debelim vrhom na svet okrog prevala Hribarice. Tam sem skočil na vrh (koto, okrog 2362m) med Mišeljskim koncem in Hribaricami. Nato sem nadaljeval čez preval proti zahodu in pod Vršaki prečil na sedlo Vrata ter se nato spustil po dolini Za Kopico na Dedno polje in naprej mimo Planine pri jezeru nazaj na Planino Blato.

Razmere so kljub sneženju pred nekaj dnevi še vedno idealne za hojo. Novi sneg je veter v glavnem spihal, sem ter tja pa se v zavetrnih legah z napihanim snegom ugrezne tudi do podkolena. Pa takšnih klož ni preveč in se jim da že na pogled izogniti. Pretežna večina pobočij je prekrita z zelo trdim snegom, kjer dereze dobro prijemljejo. Na zelo prisojnih območjih (napoved ničte izoterme za včeraj je bila spet blizu 3000m) je sneg na vrhu odjužen, običajno pa je nekaj cm pod površino ledena podlaga.

Posebno zanimiva je bila mešanica razmer v znani prečnici pod Vršaki. Na slabih 100 metrih so se v različnem vrstnem redu in z večkratnimi ponovitvami zvrstile tako nestabilne kložice napihanega snega, kakor tudi zelo trd sneg, v katerem so dereze odlično prijemale, pa še skorjast sneg z mehko, drsečo podlago iz ledenik kroglic popolnoma nesprijetih z ledeno osnovo. Bil sem vesel, da sem v tej nelagodni prečnici imel s sabo dvoje orodij, ki jih drugje sicer sploh nisem rabil. Dereze so pa v teh krajih pozimi tako ali tako odvezne. Ni mi čisto jasno, kako sem prečnico pred slabim letom prehodil s turnimi smučmi, a v teh razmerah ta prehod turnim smučarjem odsvetujem. Če pa že, so mogoče razmere v zgornji tretjini (preden se strmina poveča) morda za odtenek manj zahtevne.

Vreme je bilo cel dan sončno, brez enega oblačka na nebu. Sem ter tja je malce zapihalo, a v na trenutke pravi spomladanski sončni pripeki mi je bilo to celo dobrodošlo.

Prve zvezdice so se na nebu prižgale, ko sem prispel na planino Dedno polje. Ozračje je bilo izjemno čisto, na Planini pri jezeru sem na nebu nad smrekami zagledal ozvezdje Orion. Tako svetlega že dolgo nisem videl.

Tudi ta pot je prijetno zgažena.

Malo pred Planino v Lazu.

Planina v Lazu, levo Kreda, desno Debeli vrh.

Pod strmino Lazoviškega prevala.

Ogradi z Lazoviškega prevala.

Prečnica pod Debelim vrhom omogoči vstop v dolino.

Prvi pogled v dolino Za Debelim vrhom.

Triglav in Mišeljski konec.

Pogled s kote 2362m (približno) na Mišeljsko dolino.

Debeli vrh. Dolina za Debelim vrhom je nekako razdeljena na vzhodni in zahodni del.

Neskončne in divje snežne kopice.

Srečal nisem nikogar, sledi je bilo v tej samoti pa kar nekaj

Vzhodni Vršak.

Kanjavec.

Marsovci so tacali po Hribaricah.

Levo dolinica Za Kopico, desno Dolina triglavskih jezer.

Jalovec in soseščina.

Zaradi razmer zahtevna prečnica pod Vršaki proti sedlu Vrata.

Hribarice.

Sedlo Vrata: kdo pravi, da snega ni?

Pogled po dolini Za Kopico navzdol.

Stara, a še vedno dragocena turnosmučarska oznaka.

Kopica se poslavlja od sončnih žarkov.

Na Dednem polju se prižgejo prve zvezde.

Koča na Dednem polju.

Na Planini pri jezeru se na umitem nebu izza vrhov smrek prikaže Orion.

Sled.