Utrinki: Iz planine Blato na Vrh Hribaric in nazaj čez Velsko dolino

Včeraj. Iz planine Blato na Krstenico, naprej čez planino Jezerce do pod Škednjovca in na Vrh Hribaric. Čez Koto 2362m (?) in preval Hribarice v Velsko dolino in na Velo polje, nato do Planine pod Mišelj vrhom in nazaj čez Jezerski preval na Krstenico in v dolino.

Cesta na Blato je prevozna, parkomat je izklopljen, ramp ni. Centimeter snega na lovski poti proti Krstenici je prekrival sem ter tja kakšno ledeno ploskev, a ni bilo hudega. Od Krstenice naprej se je v zgornjem delu planine Jezerce le malo prediralo. Še boljše so bile razmere v strminah dolinice pod Škednjovcem, ki sva jo med štirimi različnimi možnostmi Doline za Debelim vrhom izbrala za vzpon. Z malo občutka se je dalo izogniti kložicam napihanega snega, zato sva se po trdi podlagi dokaj udobno vzpenjala. Kakšne pol ure pod Vrhom Hribaric se je (napovedano!) pooblačilo. Morda je bilo tako še bolje, saj ni bilo vroče.

Razgledi z Vrha Hribaric so bili kljub oblačnemu vremenu prelepi. Podobno tudi s Kote 2362m (?) preko katere sva nadaljevala proti prevalu Hribarice. Na trenutke sva se kar ustavljala in kot prvošolčka zijala naokrog, da bi vpila kar največ lepote in osamljenosti te divjine.

Po Velski dolini naju sprva spremljala kloža napihahega snega, nižje doli tudi precejšnja območja suhega nesprijetega snega, mestoma na ledeni podlagi. V celi dolini je bila le sled enega turnega smučarja (navzgor, dol pa ne). Ravnina na Velem polju, kjer se je zopet zjasnilo, je bila obsijana s soncem, nedotaknjena in prvinska. Prav tako ni bilo nobenih sledov v smeri proti Planini pod Mišelj vrhom. Hoditi se je dalo lepo, trije ali štirje centimetri svežega snega na zares trdi in nepredirajoči se podlagi seveda niso bili nobena ovira.

Precej drugače je bilo, ko sva šla naprej proti Jezerskemu prevalu. Nemarkirano pot sva s pomočjo navigacije nekako našla, a se je nepredvidljivo prediralo, tudi tistemu, ki je hodil zadaj. Že malo v skrbeh zaradi dneva, ki se je iztekal, sva s trmo pririnila kakšnih 100m pod preval. Tam pa so se, v najstrmejšem delu, razmere dobrodošlo zelo poboljšale. V primerno mehkem snegu se je dalo utreti stopinje, globoke do konca prstov, na preval sva prišla kot bi mignil. Čez dan ojužena vzhodna pobočja so že pomrznila, a z derezami sva brez problemov sestopila do planine Jezerce in v mraku do Krstenice. Sestop po lovski poti je bil potem le še nujna formalnost. 

Na lovski poti proti Krstenici je bilo pod centimetrom snega sem ter tja skrito nekaj ledu.

Planina Krstenica, zadaj Ogradi.

Dolinica pod Škednjovcem, zadaj Vrh Hribaric.

Škednjovec s pobočja pod Vrhom Hribaric.

Pogled z Vrha Hribaric: Mišelj vrh, zadaj Vernar, še bolj zadaj Veliki draški Vrh, pred njim Tosc, desno spredaj Škednjovec.

Triglav, desno Planika. Triglav izgleda mrko.

Vršaki.

Debeli vrh, zadaj morje in začasna (predvidena) oblačnost.

Snežni valovi pod prevalom Hribarice. V sredini eno od številnih brezen.

Vzhodni Vršak.

Vstop v Velsko dolino.

Oblačno, a vidi se vseeno daleč.

Tukaj so ponavadi samo sledi turnih smučarjev.

Tokrat osamljena, divja in lepa Velska dolina.

Zahodni del Mišeljskega grebena z Mišeljskim koncem.

Nedotaknjeno Velo polje.

Eden od treh preživelih stanov na Planini pod Mišelj vrhom.

Jezerski preval.

Zadnji sončni žarki na Rjavini, Vernarju in Toscu.

Kot sem se že razvadil v teh krajih, naju na Krstenici pozdravi Orion.

Sled.

Za Debelim vrhom. rdeče: običajna pot; modro: običajna, spodaj po vzhodni strani; rumena: srednja dolinica, pripelje zahodno od Vrha Hribaric; Zelena: Pod Škednjovcem, na Vrh Hribaric.