Utrinki: Razor iz doline Mlinarice.

Včeraj po dolini Mlinarice na Razor in nazaj. Dolgo je že tega, kar sem bil v teh krajih, v spominu sem imel lepo lovsko pot, ki pripelje visoko do travnatih vesin pod prečno potjo Prisojnik - Razor. Včeraj pa ni bilo čisto tako. V spodnjem, gozdnatem delu je precej podrtega drevja, malo naprej se je nad grapo Mlinarice odtrgal del pobočja in s sabo odnesel nekaj deset metrov poti. Plezanje čez podrta drevesa je meni mukotrpno, k sreči je šlo po travah v zgornjem delu doline je precej hitreje.

Drugih posebnosti na poti ni, le sem ter tja sem na urejenem delu poti predvsem na skalnatih prehodih malo pogrešal markacije. Tiste, ki so, so že precej obledele, tako da je včasih potrebno malo pogledati, da najdeš najudobnejši prehod. Kar pa pravzaprav niti ni tako slabo😃.

Kmalu nad sedlom Planja me je zajela napovedana oblačnost, tako da na vrhu z razgledi ni bilo nič. Desno od pred leti na novo izgrajene poti je še en, prav tako ogromen podor. Vršni, plezalni del poti me je nekako spominjal na zgornjo (previsno) polovico Pogačnikove poti čez šmarnogorski Turnc, le stope na Razorju so za spoznanje malo bolj narazen. Pri povratku sem si ogledal še votlino malo pod vrhom, na dnu je še vedno nekaj ledu od prejšnje zime. Povzpeti sem se imel namen tudi na Planjo, a sem jo zaradi vremena po premisleku izpustil. Na okrog 2200 metrih me je ujel rahel dež, ravno toliko, da so jeklenice postale zoprno spolzke. K sreči jih nisem preveč rabil.

Na podih pod vrhom se mi je prav prijazno pustila slikati kozoroginja z mladičem, nižje doli nad zatrepom Mlinarice pa kar cel trop, z mogočnim samcem na čelu.

V dolini Mlinarice so se megle zakrile skoraj vse okoliške vrhove, pa je vseeno izgledalo divje in lepo. Če sem pri vzponu še nekako imel voljo plezati čez polomljeno drevje na poti, sem se pri povratku v območju med prvo in drugo grapo (šteto od spodaj) raje izognil po strugi Mlinarice, kjer pa je šlo počasi. Na koncu sem se spustil še do zgornjega dela korit Mlinarice, potka do njih se odcepi kakih 100 metrov od opuščene cestarske bajte. Ni mi bilo žal!

Kljub nekaj dežja je bil dan v teh osamljenih kotičkih okrog Mlinarice nepozaben. In Razor je res mogočna gora!

Ostanki lovske koče v gozdu.

Poljub utrujenega stolpa.

Turn.

Le kakša sila lahko prelomi klin, debel vsaj dvajset milimetrov?

Planja. Konec prejšnjega stoletja se je v njeni severni steni plezalo na veliko.

Turn in njegovi stražarji.

Markacija je precej bleda, čeprav je pod streho.

Kozoroginja s spomladanskim mladičem.

Planja: stolpi in grape.

Eden izmed podorov pod vrhom Razorja.

Plezalni del poti pod vrhom. En malček tudi previsno.

Na vrhu brez razgledov.

Vhod v ledeno luknjo.

Čisto na dnu je res nekaj ledu prejšnje zime.

Kozoroginja se je nastavljala za slikanje tudi dol grede.

Vodja.

Dežela stolpov. Pogled proti Planji.

Simpatičen možic na strminah zatrepa Mlinarice. Zadaj v megli Ušje, Plešivec, Trentski Pelc, Srebrnjak.

Tam gori sem bil.

Peščeni plaz je odnesel del lovske poti.

V sredini Germlajt.

Korita Mlinarice (zgornji del).

 

 

Prijeten tolmun.

 

 

Nižje doli se začnejo prava korita.

Sled.

Komentar uporabnika na hribi.net:

Lijaneja 23.09.2020: Ti je na vrhu malce ponagajala meglica. Pravi Turn pod Razorjem (z veliko začetnico) pa se seveda nahaja precej višje, kot je tvoj na tretji sliki.

 J. 23.09.2020: Uhh, popravljeno! Hvala! Bo treba še večkrat v tiste konce, da si malo osvežim spomin in si še kakšno zadevo ogledam. Tisti na sliki 17 bo pa potem najbrž Lešarjev zob, kajne da?