Utrinki: Stenar kar tako

Včeraj (sreda, 2. junija) od Aljaževega doma čez Stenarska vratca na vrh, navzdol čez Dovška vratca in Sovatno.

Zjutraj je bilo vreme lepo, le Triglav je imel zanimivo oblačno kapo. Pot proti Škrlatici se za Šlajmerco hitro izgubi v vejah in vlakah, a me je zasilna markacija le pripeljala do grape, v kateri je še vedno veliko snega. Zvezen sneg se prične na Počivalu (okrog 1400m), dobro uhojene stopinje so pomagale, da sem bil kaj hitro pod Stenarjem. Čez severno ostenje so leteli plazovi, prav tako z vzhodne strani Križa. Pod Stenarskimi vratci se mi je že precej prediralo, malo pod robom sem naletel na dobrodošlo, kakšni dve uri staro peš sled turnega smučarja, ki je v strminah do vrha gore smuči nosil na nahrbtniku. V prečki nad Vratci me je ujela megla, tudi stopinje so se že toliko otalile, da se mi je vsaka tretja krepku udrla. Na vrhu megla, enkrat ali dvakrat se je prikazal vrh Triglava, slišal sem helikopter, kar je obetalo, da le ni povsod tako zabasano.

Dol grede se mi je udiralo že skoraj do riti, prečnica v mokrem snegu nad nevidno strmino mi ni bila prav preveč všeč. Na Stenarskih vratcih sem se po skrbnem preudarku odločil, da v megli in resnično gnilem snegu vseeno sestopim na Dovška vratca. Pri vidljivosti le nekaj metrov sem nekoliko sledil sveže smučine, občasno sem si pomagal z navigacijo, pa je kar šlo. Nižje doli se je nebo odprlo. Zgornji skok nad Sovatno je še dokaj normalno smučljiv, na spodnjem pa bi bilo na nekaj metrih treba abručati. Še kakšen teden, pa bo tukaj treba peš. Sam sem tam za vsak primer vzel v roke cepin, derez pa nisem nataknil. Če bi imel smuči, bi spodaj pred gozdom prečil desno proti poti, ki vodi na Luknjo in bi se lahko prismučal do odcepa poti čez Prag. Tako pa sem jo po snežnih zaplatah mahnil kar naravnost navzol in čez gozd.

V gorah so čez stene grmeli plazovi. Najbolj zanimiv mi je bil po grapi desno od Slovenske smeri. Gmota snega, ledu, kamenja in vode je čez steno padala vsaj 600 metrov globoko. V spodnjem delu je bil tok širok vsaj petdeset metrov. Letelo, padalo, predvsem pa grmelo je dobrih dvajset minut. V tistem času je bil to zanesljivo najvišji in največji slovenski slap.

 

Zasilna markacija kakšnih deset minut od Šlajmerjevega doma.

Dolkova glava nad zasneženo grapo.

Triglav je imel hecno oblačno kapo.

Na približno 1400 metrih se prične zvezen sneg.

Copate zvesto čakajo gospodarja, ki se potepa kdove kje.

Gamsa na plazu.

Plaz s Stenarja.

Pot do Bivaka IV je pod snegom z izjemo enega prehoda čez ruševje.

Na Stenarskih vratcih me je objela megla.

Kje je v resnici vrh sem kar malo ugibal.

Deli Stenarja izpod Dovških vratc.

Pot čez Prag je še vedno zasnežena.

Plaz desno od Slovenske smeri in nekako v vpadnici Kredarice je bobnel kakšnih 20 minut.

Sneg na skoku nad Sovatno bo vztrajal le še bolj malo časa.

Katedrala iz doline. Kot da nikoli ni bilo megle.

Prismučati se da do odcepa poti čez Prag.

 

Sled.