Utrinki: Vrtaško Sleme

Ob pol šestih v sredo zjutraj sem bil 43, ki je zapeljal v dolino Vrat. Pri Črlovcu na koncu Krede sem si obuval čevlje in urejal opremo, pa je v tem kratkem času še v temi prihrumelo mimo vsaj še dvajset avtomobilov.

No ja, na zgornji lovski poti k sreči ni bilo nikogar. Niti do odcepa pri drevesu, kjer besedica "Kuk" kaže pot proti Kukovi špici, niti na prečnici čez Mali Črlovec in naprej do vrha. Nad tovrstno popotniško karanteno se pač nisem prav nič pritoževal. Le malo me je motila vlaga v zraku in jutranja rosa na ruševju skozi katerega pelje pot, saj sem bil od čevljev do pasu popolnoma moker. 

No ja, pa ni čisto res, da nisem srečal nikogar. Malo pod vrhom Slemena se je na svežih, sočnih in temno zelenih planjavah zadovoljno pasel trop kakšnih tridesetih gamsov. Tako postavnih in lepo rejenih, lahko bi rekel celo debelušnih rogatcev menda še nikoli nisem videl. Paša je v teh krajih malo pod 2000 metri res idealna.

Na sedelcu med Votlim in Vrtaškim Slemenom se odpre prekrasen razgled na Kukovo špico, Špik, Rušico, Rigljico. Vzelo mi je sapo, na hitro sem naredil nekaj slikc in se potem v evforičnem navdušenju nad nebeško lepoto odpravil naprej. In to v napačno in celo nasprotno smer - proti Votlemu Slemenu. Zmoto sem seveda kmalu opazil in obrnil. Pa mi je vseeno pobralo tri minute časa. Huh!

Na vrhu se je vsa okoliška naravna lepota skrbno ovila v meglene oblake, ne na Slemenu se še nekaj časa počivali sončni žarki. Navajenega hudih poletnih temperatur me je pri kakšnih plus dvajsetih stopinjah "mraza" pričelo zebsti in sem jo jadrno pobrisal navzdol proti Vrtaški planini. No, vsem sem skočil še na Vrtaški vrh, pa tudi tu z razgledom ni bilo kaj prida. 

Markirana pot proti planini ponekod ni markirana (morda so markacije z drevesi, na katerih so bile narisane bile žrtve ujm, ki so podirale mogočna debla kot za stavo). Ali pa je kakšen drug razlog. Nekako sem se vseeno znašel. Malo pred planino sem srečal dekle s palicami na nahrbtniku, ki je sopihalo navzgor, na kratko pozdravilo, pa sva šla drug mimo drugega. Tudi prav.

Prijazen kmet v pastirski koči na Vrtaški planini mi je pokazal smer spodnje lovske poti. "Pa tam pri macesnu, ki je nagnjen kot italijanski stolp zavijte levo navzdol po bližnjici, boste prihranili 15 minut" mi je še navrgel. Še malo sva poklepetala. Potožil je, da živine ne more več pasti povsod, ker so od neurij podrta drevesa zaprla prehode. Obe varianti lovske poti navzdol proti Peričniku so sedaj z motorko nekako naredili prehodne, a vse podrtije je enostavno preveč. Včasih tega ni bilo toliko. "Pa letos je leto miši, zadnjič jih je bilo toliko pred devetimi leti. Se spomnim. Na dan jih polovim nekaj deset" se je pridušal. Vprašal sem ga, če je pašna ograja pod napetostjo, pa je povedal da štroma ni v žicah, ker je pred dvemi dnevi udarila strela in mu najbrž uničila napravo. Vmes je pritaknil, da oni sicer hodijo po strmi bližnjici, a je prvotna pot, ki gre malo okrog, veliko lepša!

Preden sva se poslovila, je še dodal: "Pa nadzornik ni prav nič zadovoljen, če hodimo po teh stezah. Sicer pa, kaj mi pa more. Saj je vse to naše". 

Poslovil sem se, z mešanimi občutki in kar nekam hudo mi je bilo. Skrbeti za kmetijo, pašnike, živino tam gori na 1500 metrih ob vseh takih in nadlogah pač ni mačji kašelj.

Pri macesnu, ki je "nagnjen kot italijanski stolp" sem zavil po prvotni poti. Nekako se mi je zdelo prav. Morda tudi v znak spoštovanja do gospodarja, ki ima ob vsem trud na planini v dnu srca še vedno prostor za lepoto gora. In ni mi bilo žal. Drobna stezička, včasih le za čevelj široka, se je prefinjeno vijugala po sicer neprehodnih, a zelenih travnatih strminah. Včasih tudi nad prepadi ponekod pod stenami in stolpi. Čarobna in premišljena naklonina potke, ki so jo znali udelati le lovci davnih dni, nog pri sestopu ni niti malo utrudila in kot bi mignil, sem bil na gozdni cesti ki pelje od Peričnika do vrha klanca Kreda. Brv čez potok je olajšala prehod in kmalu sem se znašel pri avtu pod Črlovcem.

Sedaj pa, kar se tiče gora, moram za nekaj časa v karanteno. Pa srečno do povratka!

J.

Prehod čez Mali Črlovec.

Ciklame v jutranji rosi.

Prečenje pod vrhom Slemena.

Odpiralo se je..

.. in odprlo se je.

Trop debelih gamsov.

Pogled s sedla med Vrtaškim in Votlim Slemenom.

Sleme in Kukova špica.

Vse naokrog ovito v oblake.

Veselje ob poti.

Tukaj gre pot Planica Pokljuka.

Pašnik.

Na drugi strani doline Vrat.

Tudi bodeče neže so lahko lepe.

Dolina Vrata.

Jerebikovec.

Začetek spodnje lovske poti.

Jeklenica ob najnevarnejšem mestu.

Drobna stezička v strmih travah.

Lep prehod.

Pod spodmoli.

Brv pomaga čez potok Peričnik.

Sled.