Utrinki: Grunt

Sreda mi ni bil ravno dan za zgodnji odhod v hribe. Zato sem se na parkirišču pri predoru Ljubelj znašel šele okrog poldneva. Nad tržiško meglo se je pričelo prikazovati sonce, skozi koprene se je videla celo lovska stezica, ki nad prvim ovinkom pelje proti Gruntu in naprej na planino Korošica.

Stezica je ena lepše izpeljanih, a je bila tokrat prekrita z močno pomrznjenim snegom, pa še listje se je znašlo na vrhu. Derezic si nisem nadel, za sestop pa bi bile kar nujne. 

Mimo že znanega drevesa, ki ga je na vseh koncih in krajih obžrla žolna sem bil kaj hitro pri studenčku, tik pod grebenom, ki je kljub mrazu in snegu še vedno radodarno delil vodo. Snega je bilo tukaj že precej več, a so bile narejene stopinje. Do sedelca pod Košutico je od tam le še nekaj deset metrov. 

V smeri proti prelazu Ljubelj se vleče mejni grebenast hrbet Rjava peč, katerega eden od vrhov se imenuje Grunt (1614m). Stopinj tam ni bilo več, hoja po sicer blagem grebenu je bila mešanica izogibanja opastem, vdiranja globoko v ojužen sneg na slovenski strani in pohajanja po hrustljavih skorjah na avstrijskem delu grebena.  Seveda so so včasih prav nesramno globoko predrle tudi te. Nižje doli na severni strani je bil sneg suh, napihan in globok.

Grunt sicer ni najvišja točka grebena, ki je v smeri proti Košutici nekaj deset metrov višji. Se pa na njegovi zahodni strani začne kakih petdeset metrov dolg zavarovan del poti s kovinsko lestvijo. Dostop do lestve bi zahteval dereze in cepin. Pa mi odpiranje nahrbtnika in nadevanje derez nekako ni dišalo. Tudi ne ob misli na samotno gaženje po globokem snegu v nadaljevanju. Pot, ki sem jo enkrat v snegu že prehodil gre napreje po severni strani hrbta v dolžini kakega kilometra in pol in se konča pri cesti, ki na avstrijski strani pelje na prelaz Ljubelj. 

Z Grunta sem se vrnil malo nazaj, nato pa naravnost navzdol, kjer sem na široki jasi naletel na lovsko potko, po kateri sem prišel. Po njej sem šel le nekaj sto metrov, potem pa desno po nezgaženi traktorski vlaki, ki strmo pripelje na gozdno cesto tam, kjer se lovska pot prične. Zadeva je strma, a za vztrajne bi bila lahko lep dostop do Grunta s smučmi.

Mrak se je delal, ko sem koračil po asfaltni cesti proti parkirišču. Prižgal sem lučko, številni avtomobili, ki so vozili nasproti, so zmanjševali hitrost in se prijazno umikali. Kjub temu se nisem počutil preveč varno. A je k sreči trajalo le kakih deset minut.

Tržiška megla je izginila na lovski poti nad zadnjim ovinkom pred tunelom.

Pomrznjena in z listjem prekrita lovska pot.

Studenček tudi pozimi ne presahne.

Tržiška klasika: Begunjščica in Vrtača. Pa še kaj drugega tudi...

Tam doli pa megla.

Na grebenu.

Pogled nazaj na Košutico, desno zadaj Veliki vrh.

V smeri proti Gruntu.

Prehod proti zavarovanemu delu poti.

Zavarovani del poti, slikan pred dvemi leti.

Veliki vrh v večerni osvetlitvi.

Sled.