Modrina neba...: Rutarski Vršič čez Smrajko

Začel sem zgodaj zjutraj na parkirišču ob kolesarski poti med Podkužami in Gozd Martuljkom. V jutranjem mraku sem se čudil številnim lužam, ki jih ob napovedi jasnega vremena nisem pričakoval. Kolesarjem tako zgodaj še ni bilo, zato sem brez skrbi koračil proti Lešnikovem grabnu. Ob nekaj svežih drevesnih podrtijah v gozdnem kolovozu sem se malo zapletel s smerjo in se vzpel navzgor po levem (orografsko) bregu, namesto po desnem. Pa ne za dolgo, po prečenju sem na drugi strani odkril sicer slabo vidno pot in kar nekaj možicev.

Na približno 1000 metrih se je pot razcepila, sledil sem prečki v levo, za desno se mi je zdelo, da gre nekam v prepad. Med nizkim grmičevjem se je sprva vzpenjala strumno navzgor in je bila kar malo strma a nič posebnega, nato pa je zavila prečno proti desni približno v smeri lovske koče. Kakih 200 m višje se mi je zazdelo, da rine preveč navzgor. Zato sem se v smeri koče blago spustil in pred obraščenim ruševjem vesel naletel na potko, ki me je skozi ruševje in čez suho strugo pripeljala do koče. No, skoraj do nje, ko bi že moral biti tam, je steza izginila, sam pa sem prav bukovo zijal naokrog, kje bi lahko bila koča. In je bila, kakih 15 metrov za mojim hrbtom.

Od koče proti planini Smrajka, ki je kakih 500m stran, vodita dve poti. Prva nekako v območju manjšega hrbta (Glava, 1199 m), ki se začne nad kočo in druga po poraščeni dolinici in naprej po strugi hudournika in nato desno ven iz njega. Sam sem hodil nekaj časa po prvi in nadaljeval po drugi. Pot se je občasno prikazala, nato spet izginila. O planini ni bilo ne duha, ne sluha, le v gozdu sem našel izkopano ilovnato jama z mlakužo, za katero sem domneval, da se je v njej nabirala voda za napajanje živine še iz časov planine. Nadaljeval sem v smeri proti severnem grebenu Votlega Slemena.

Pot, ki v gozdu nad planino spet postane bolje vidna, je vodila v desno in preko kamnitega plazu in spet v gozd, ki se je počasi redčil. Malo naprej sem na koncu manjše jase naletel na solnico, sledilo je slabih dvesto metrov prečenja in že sem stal na severnem grebenu Votlega Slemena. Točno tam, kjer na drugi strani pot po žlebu navzdol vodi k lovski koči nad Skočniki, levo pa puščica in pika kažeta navzgor, na pot po grebenu na Votlo Sleme.

Svet tam je prečudovit, divji in osamljen. Tik ob sedelcu je majhna, kamnita vzpetinica, morda je kdaj bila celo lovski štant, vse naokrog pa zelenilo macesnov in podrastja. Pot po žlebu proti lovski koči ni bila zahtevna, le zaradi strmine je bilo treba malce popaziti. Pa v zgornjem delu se sem ter tja malo zgubi.

Mimo manjše lope in pod previsno steno sem se spustil proti grapi, čez katere breg sem se spustil spomočjo daljše korenine tik ob veliki skali z rdečo piko. Še kratek vzpon po nasprotnem bregu in z gozdnega roba sem zagledal lovsko kočo. In seveda tudi hudo podrtijo, ki jo je že nekaj let nazaj povzročil veter. Do koče sem se spustil nekako po sredini podrtije, tam se mi je zdela še najlažje.

Pot naprej, na Rutarski Vršič je pravzaprav zelo udobno zamišljena. Začne se v gozdu pri ostankih klopce ob strugi in v primernem naklonu elegantno vijuga po gozdnatih strminah. Ni markirana pač pa označena z oranžnimi puščicami in pikami. Če me je v strminah nad Smrajko kar nekoliko skrbelo, da bom naletel na kakšen podor ali drevesno podrtijo, ki mi bo otežila ali celo preprečila nadaljevanje, sem bil tukaj kar brez skrbi. Pa se je kaj kmalu začelo. Kakšnih 10 minut od klopce sem srečal prvo, čez pot podrto drevo. Hop, čezenj. Nato čez par minut drugo, spet hop in malo praskanja po lubju, pa tretje... Pri tridesetem sem nehal šteti. Imajo pa ti nesrečneži zanimivo značilnost: njihova mogočna debla niso podrta na enem območju, ampak kakor kdaj, včasih na pet metrov, drugič na sto. Ravno pravšnja razporeditev, da ubije tempo hoje.

V vršnih strminah, kjer pot vodi po strmih, en malček izpostavljenih travnatih vesinah podrtih dreves ni bilo več. Na vrhu Vršiča me je, kot že nekoč, pričakalo drevesce v obliki strašila...

Sestopil sem po vzhodnem grebenu, vzporedno s potjo vzpona. Stezica je tam izredno lepa, prava lovska, po strmi, živozeleni travi in živahno razgibanem grebenčku z estetsko razporejenimi že od nekdaj podrtimi macesni. Na izravnavi (Robičeva planina) komaj sledljiva zavije levo in navzdol v severna pobočja Vršiča. Desno preko planine je najbrž možen prehod na pot, po kateri sem se vzpel.

Po nekaj možicih je pot izginila. Nekoliko preveč navzdol sem sledil sledem v listju, za katere se je kasneje izkazalo, da niso človeške. Zato sem se vzpel zopet nekoliko navzgor in zadel pot, ki postane kmalu zopet lepo vidna. In tako je tudi prav, saj v nadaljevanju preči kar nekaj grap, pa tudi kakšno rušnato območje se najde in bi iskanje prehodov brez steze šlo precej bolj počasi, če bi sploh šlo.

Gori doli po prehodih, grapah in ruševju so sicer lepi, a se kar malo vlečejo. Približno na sredini prečenja se v dolino spušča ozko melišče v smeri proti Glavi 1243m. Pod njo menda vodi pot po gozdu naravnost do Ingota. Poti, če sploh je, sicer ne poznam. Malo sem razmišljal, a sem se odločil, da raje nadaljujem prečenje proti Zgornjem Martuljkovem slapu, kjer se pot nad prepadno strmino v cikcakih spusti v dolino. Na kazen, ker nisem ubogal raziskovalne žilice, ni bilo treba dolgo čakati. Ravno v najhujši strmini se je ulilo kot iz škafa, v paniki sem v vrečko zavil telefon, da mi ga ne bi zmočilo, potem pa po vlažni, bolj malo uhojeni potki premočen do kože sila previdno sestopal, medtem ko je kakih dvesto metrov nižje slap grozeče bobnel z vso močjo, ki jo premore.

Pri Ingotu norca za črpanje vode še vedno delata z vso močjo. Do parkirišča je bilo slabih šest kilometrov, zadnji del sem prehodil po stezici pod hribom na desnem bregu Save. To sem izbral, ker sem ocenil, da me bo pri povratku drevesna senca ščitila pred popoldanskim soncem. Pa ni bilo nič od tega, saj je od dreves nad mojo glavo po mrakobnem, deževnem popoldnevu le - kapljalo.

Štiri prehojene lovske stezice vodijo po enem najsamotnejših delov naših Julijcev. Nobena od njih ni tehnično izrazito zahtevna, če odštejemo plezanja po prevrnjenih drevesih :). Je pa marsikje potrebno umiriti korak in stopati pazljivo. Stezica (ali stezice, ker jih je več) okoli nekdanje planine Smrajka je orientacijsko kar zahtevna. Ko pohajaš tam je vedno dobro vedeti, kje trenutno se nahajaš in kam si namenjen.