Utrinki: Veliki in Mali Kajert in tam okoli

Predvčerajšnjim (petek, 10. aprila) iz dolinice Gostinca po kolovozu čez Svisle do obeh Kajertov in med njima dol do Gradolskega potoka in navzgor na Lazarjev vrh. Po grebenski poti do Tomaža, na Vnajnarje in po Straški dragi do drugega mesta za piknik in po cesti do avta.

Avto sem pustil pri prvem piknik mestu (46.069374°, 14.668487°). Most čez potok izgleda trhel, zato sem z malo akrobacije in kamnov v vodi potok v bližini kar preskočil. Ob povratku si nisem mogel kaj in sem ga preskusil, mojo težo je zdržal.

Mimo improviziranega lovskega strelišča sem zavil v grapo in nato po lepo sledljivem kolovozu nadaljeval do Velikega (522m) in Malega (504m) Kajerta. Po strmem pobočju med obema vrhovoma in naprej po JZ grapi sem se spustil do Gradolskega potoka. Sestop ni bil preveč zahteven, le grapa je bila polna podrtega drevja in listja, pod katerim se se skrivali spolzki kamni, voda in blato.

Po dolinici sem nadaljeval proti izhodu (severna stran, hiša Boškaj, zasebno zemljišče). Čez kakšnih 500 m sem iz čiste radovednosti poskušal slediti nekakšno pot v smeri proti Malemu Kajertu, pa se je izkazalo, da se konča v grapi, ki je bila še bolj mokra in zoprna kot tista, po kateri sem prišel dol. Zato sem se vrnil v dolinico in nadaljeval na drugi strani, po strmem vzhodnem pobočju Lazarjevega vrha (452m), kjer sem naletel na drobno stezičko (morda stečino), ki me je pripeljala naravnost do lovske preže malo pod vrhom.

Nadaljeval sem po grebenu (Borovničeva pot) do Tomaža in naprej na Vnajnarje. Pri kmetiji Lazar sem zaradi novo narejenih traktorskih gozdnih cest zgrešil stari kolovoz. Do Gostince sem se prebil po listnati, mokri in spozki Srnaški dragi. Potok sem prečil čez most malo pred drugim mestom za piknik.

Včeraj (sobota, 11. aprila) sem potepanje ponovil v malo manjšem obsegu in v obratni smeri. Prvo piknik mesto, kolovoz do Lazarja, Vnajnarje, dolinica Gradolskega potoka, Veliki Kajert in po kolovozu čez Svisle do avtomobila na istem mestu.

Malo pred kmetijo Lazar sem zaslišal sirene. Nenavadno in sredi gozda kar malce srhljivo. Gasilci so bili izgleda na intervenciji zaradi požara nekje v Rimčevem lazu. Kakšen kilometer sem nadaljeval po Borovničevi poti nato pa zavil desno v dolinico Gradolskega potoka, po kateri vodi kolovoz, ki se počasi izgublja. Nekje na sredini dolinice sem zavil desno navzgor po strmem, borovničevega rastja in listja polnem brezpotju JZ grebena Velikega Kajerta. Po kakih 100 višinskih metrih sem, tako kot dan prej na pobočju Lazarjevega vrha naletel na drobno stečino (morda lovsko pot), ki me je pripeljala na vrh, od koder sem po lepo sledljivem kolovozu čez Svisle nadaljeval do piknik mesta.

Prvi dan (zelena sled) pet ur in pol, 730m višine, 16,5 kilometrov, drugi dan (rdeča sled) dobre tri ure, približno 530m višine in slabih 10 kilometrov.

Saj se ne pritožujem, naravo imam rad v vsaki obliki. A od temnih, vlažnih in včasih težko prehodnih grap v gozdovih pod Jančami (to je vse, kar nam je od divjine in brezpotij v občini te dni na razpolago) sem, resnici na ljubo, že malo - utrujen. 

Prvo mesto za piknik (morda od lovske družine).

Most čez potok je zaprt in kar precej trhel.

Lovsko strelišče.

Kolovoz se začne po vodnati grapi. Kot običajno v teh krajih.

Pomlad v polnem zagonu. Klopi pa najbrž tudi.

Kdo je razril vrh Velikega Kajerta?

Kamniške Alpe le na daljavo. Koliko časa še?

Sestop v dolinico Gardolskega potoka gre tudi po grapi, ki je ponekod ilovnata.

Grapa do Gardolskega potoka.

Močeradi se v teh krajih najbrž dobro počutijo.

Pot nazaj proti Kajertu, ki se konča v mokri grapi in najbrž ni pot.

Drobna stezička (morda lovska pot ali pa stečina) pripelje do preže pod Lazarjevim vrhom.

Imenitna lovska preža z zasteklenimi okni.

Pomlad pri Tomažu.

Razveseljuje.

Srnaška draga: še ena mokra in težko prehodna grapa.

Sled: prvi dan zelena, drugi dan rdeča.