Utrinki: Kačarjeva glava 2030m

Kaninski podi so res nekaj posebnega. Nedotaknjega in razbrazdana divjina, še posebej pozimi, ko nikjer ni videti žive duše. Zdi se mi, da se v  tem času tudi živali umaknejo nekam nižje, razoran kamniti svet tam gori med dvotisočaki pa prepustijo viharjem, snežnim zametom, včasih pa tudi nebeško prijaznemu soncu.

Za obisk teh krajev je treba vstati zgodaj. Malo pred osmo sem bil z avtom že pri postaji B Kaninske žičnice. Smučarske gondole so se že veselo vozile gor in dol. Z avtom  se je po Cesti v Gozdec dalo priti še kakšen kilometer naprej proti odcepu markirane poti proti Kaninu. 

Zvezen sneg se je pričel nekje nad planino Gozdec. Na nekih mestih trd kot kost, drugje že precej ojužen in mehak. Dereze sem nadel bolj iz previdnosti, kot iz potrebe. Na veliko veselje sem že takoj na začetku ugledal sled predhodnika, ki ni bila starejša od enega dneva. Pa ne zato, ker ne bi poznal poti, ampak zato, ker so bile še uporabne stopinje narejene tako, kot je treba. Odtisi čevljev so bili ne preveč narazen in ne preveč skupaj. Na strmejših bregovih pa v cikcakih, kakih petnajst ali dvajset stopinj desno navzgor in potem ravno toliko navzgor in v levo. Tako se noge manj utrudijo, po hudih strminah lahko hodiš ure in ure. Možakar ali pa dama, kdorkoli je že bil, je očitno dobro vedel, kako se gibati v gorskem svetu.

Stopinje so šle v smeri bivaka GRS. Šlo mi je hitro, saj sem se lahko posvetil hoji, ker mi s pogledi ni bilo treba iskati poti, ki jo je predhodnik očitno dobro poznal, a se je kljub dobro postavljenim markacijam pod snegom večkrat izgubila. Na bivaku so bile v celoti nezametene vse stene, tudi na strehi je bilo le nekaj malega snega. Okno v ostankih pogorele koče Petra Skalarja je nemo zrlo nekam dol proti Čezsoči.

Nadaljeval sem v smeri proti Vrhu Laške Planje. Brez določenega cilja, saj mi je bilo že samo potepanje po tej krajini v veliko zadovoljstvo in pravzaprav cilj tega dne. A se je že nekaj metrov od bivaka naprej snežna skorja začela zoprno predirati. Včasih do pod kolena, sem ter tja, na vetru izpostavljenih legah pa so dereze nepričakovano čvrsto grabile v globoko pomrznjen sneg. Šlo je počasi. Svet je tam zelo razgiban, nekoliko se tudi vzpenja. Na nekaterih mestih sem moral biti zelo previden, saj tudi zdrs v "le" petdeset ali sto metrov globoko, navidez nedožno kotanjo lahko povzroči hude težave in morda celo poškodbe.  Za kakšnih dvesto metrov višine in dva ali tri kilometre sem porabil približno dve uri. Mraz je bilo, -8° Celzija je napovedal Arso, pa zapovrh še severovzhodni veter tja do 40 kilometrov na uro. V kotanjah je bilo precej zatišno a sem se jih zaradi številnih lukenj in brezen raje izogibal. Na vrhu manjše kamnite glave me je premamil lep pogled. Snel sem rokavice, da bi s telefonom napravil posnetek ali dva. Roke so v trenutku postale otrple in s težavo sem jih spravil nazaj na toplo. Mraz, ki ga čutimo zaradi vetra (windchill) je pri -8 stopinjah in hitrosti vetra 20 kilometrov na uro približno -15 stopinj, pri 40 km/h pa okrog -18 stopinj. No ja, to je bilo včeraj, pred skoraj pol stoletja sem pozimi na neogrevanih skupnih ležiščih koče na Kredarici spal pri minus dvajset, prekrit s tremi dekami, popolnoma oblečen, tudi v vetrovko in s kapo na glavi. Je kar šlo... Zjutraj sem se frajer (tako sem tedaj mislil) zbudil s kakih petnajst centimetrov nadihanega sreža pred usti. Čez štirinajst dni pa z granulomom prijamral do zobozdravnice v študentskem zdravstvenem domu, ki mi je v živo izdrla šestico. Seveda brez injekcije. In čez teden dni še ono na drugi strani, tudi brez injekcije, haha. O tem, kakšne posledice sem v nadaljevanju svojega bivanja zaradi tega imel, raje ne bi, prav tako tudi ne, kakšni stroški so v zvezi s tem v zadnjem času nastali...

Nadaljeval sem malo gori doli, prediranje je še kar trajalo, čeprav sem upal, da bo višje sneg bolj spihan in posledično trd. Sem ter tja sem naletel na gole kamnite škraplje, ki za nogo, opremljeno z derezo niso najbolj prijetne.  

Tam okrog 2030 metrov visoko je kazal višinomer (na karti je pisalo Kačarjeva glava) sem bil deležen lepega pogleda na Mali in Veliki Babanjski Skedenj, pa na Veliko Babo, Vrh Žlebi, Vrh Laške planje, Črni Vogel in njuna Turna, pa naprej vse do Visokega Kanina in meni simpatičnega Konjca. Kot že nekajkrat to zimo in v teh krajih: enkratno, osamljeno in divje. Ob premišljevanju o tem, kam naprej so se z zahodne strani pritihotapili (od Arso napovedani) oblaki, ki so postajali čedalje bolj temni. Sonce je še sijalo, a na Kaninu, ki spada v območja z največ padavin v Sloveniji nikoli ne veš. Dvajset ali trideset centimetrov globoka, včasih prekinjena gaz, ki sem jo puščal za seboj je lahko sicer garant za varno vrnitev celo v megli, ampak petnajst ali dvajset minut krepkega vetra z nekaj padavinami to dejstvo lahko tudi ovrže. Zoprno udiranje, ki bi ga bil zanesljivo obilno deležen pri nadaljevanju pohajkovanja po podih pa ima v takih situacijah tudi svojo težo.

Malo nejevoljen sem počasi obrnil. Vračal sem se točno po svojih sledeh, pa ni kaj dosti pomagalo. Sneg pod vršnjo skorjo je bil sipek, pa se je skoraj vsakič udrlo še za pet ali deset dodatnih centimetrov. Do bivaka GRS po svoji gazi in navzdol nisem rabil kaj dosti manj, kot gor grede.

Sestop do avta je bil le še formalnost. Zjutraj pomrznjen sneg se je čez dan preoblikoval v nekakšen srenec, tako da sem dereze kar kmalu snel. Žičnica na postaji B se ni več vrtela, pa še pri Klužah so umaknili delovno zaporo, le senzorski semafor je še ostal. 

Vesel sem bil, da mi domov ni bilo treba voziti čez brezkončne ovinke Vršiča.

Ostanki na planini Gozdec.

Samo to še stoji od stare koče Petra Skalarja.

Veter se je zabaval s snegom.

Spodaj Veliki Dol, zgoraj Vrh Laške Planje in desno Črni Vogel.

Gori, doli, naokoli...

Veliki Babanski Skedenj.

V sredini: Velika Baba?

Pod kopastim vršacem je slutiti mulatiero.

Vrh Laške Planje, desno Črni Vogel in njegov Turn.

Veliki Dol.

Zahodni Julijci.

Streha novega doma Petra Skalarja pod Konjcem.

Podi.

Sled.

Desno zgoraj: Glava nad Kraljiščem.

Bivak GRS na 1811m. Komaj kaj snega.

Sled. Na Gooble Earth je prilepljen zemljevid geopedia.si.

Ohladitev zaradi vetra (Windchill). Vir Britannica.com