Utrinki: Trupejevo poldne

Danes končno spet v gorah! 

Za začetek Trupejevo poldne po najugodnejši poti - po cesti izpod Korenskega sedla v smeri proti Železnici. Je mestoma ledena in zadnje tri ali štiri kilometre tudi zasnežena, vožnja se zaradi dveh podrtih smrek konča kakih 500 m pred odcepom za Blekovo planino, tam sem na ovinku tudi pustil avto. Snega je tam okrog 15 cm, snežna odeja se z višino debeli, na sedelcu pod vrhom ga je vsaj pol metra, spodaj je zmrznjen, trd, čez pa kakšnih 15 cm pršiča. Na vrhu je čisto južen in spihan. Hoja je bila lahka, pot prijetno zgažena od dveh ali treh predhodnikov, stopinje do gležnja, skoraj brez lukenj od vdiranja. Na sedelcu sem za vsak primer pripel dereze, če bi bilo zgoraj poledenelo, pa ni bilo. Tudi plazov ni bilo.

Na vrhu sonce, rahlo vetrovno, nekoliko koprenasto in seveda božanski razgledi. Nikjer ni žive duše. Vrnil sem se po prijaznem in razglednem mejnem grebenu do Blekove planine in potem po širokem in zasneženem kolovozu nazaj na cesto do avta. Z avtom sem se previdno prekotalil čez globlji potoček ki teče čez cesto kakšna 2 kilometra od kraja, kjer sem parkiral. Po cesti navzdol, tam kjer je ledeno, sem vozil silno počasi. Verig nisem rabil, sem jih imel pa s sabo.

Lepo je bilo!

Cesta je zadnjih nekaj kilometrov zasnežena.

Dve podrti smreki 400 m od odcepa za Blekovo planino.

Lovska koča na Železnici.

Ob potočku proti sedelcu med Lepim Vrhom in Trupejevim Poldnem.

Grebenček proti vrhu je bil shojen in nepomrznjen.

Na vrhu pa samota in neskončni razgledi.

Kepa in ostale Karavanke.

Zahodni Julijci.

Prijazen grebenček vodi iz vrha do Blekove planine.

Blekova planina.

Zima je.

Staro in mlado pod Blekovo planino.

Z avtom previdno čez jarek.