Utrinki: Kredarica - po dolini Za Cmirom

Včeraj, s smučmi po dolinici Za Cmirom. Sneg se začne na koncu gozda, kakšni 200 višinskih metrov nad parkiriščem v Turkovem rovtu. Ruševje je skoraj v celoti prekrito z močno predelano plazovino, ki je pod ostenji Mlinaric in Vrbanovih špic pomrznjena, pod Cmirom pa ob sončni pripeki popolnoma odjužena. Do izravnave na začetku dolinice Za Cmirom sem se držal bolj desno, nato pa sem s srenači prečil po osenčenih in trdih levih pobočjih. Skok pod Begunjskim vrhom je v celoti zasnežen, tako da sem čezenj lahko povzpel direktno navzgor in se južno od Begunjskega vrha priključil poti Staničev dom - Cmir. Prečnici pod Begunjskim vrhom sem se tako v celoti izognil.

Od Staničevega doma sem se prav tako držal osenčenih pobočij Rži in vrha Kredarice, srenačev tukaj nisem potreboval.

Nazaj sem smučal po isti poti. Večino poti je sneg ojužen, a se je dalo izbirati: pod senčnimi stenami je manj mehak, na osončenih pobočjih pod Cmirom pa komaj vozen. Pripeljal sem se prav do gozda, zadnjih nekaj sto metrov so na plazovini že vidni posamezni kamni. Zdi se mi, da je Bistrica čez dan nekoliko narasla, kljub pazljivosti sem pri prečenju v smučarski čevelj zajel vodo. Pa nič hudega.

Na Kredarici pa tako, kot je in mora biti. Prijazno! Nekaj pohodnikov je menda poskušalo na Triglav, a so zaradi pozne ure in posledično hude odjuge v drugi prečnici obrnili. Zanimivo je, da je v Krmi bistveno več snega, kot v Vratih. Pri Lesi na višini dobrih 900m ga je še okrog 40 cm, medtem ko se v Vratih resen sneg začne šele pri slabih 1200m nad morjem.

Vzpon po predelani plazovini.

Zadnja strmina tik pred izravnavo  - prehodom v dolinico Za Cmirom.

Za Cmirom: šel sem levo od velike skale naprej na manjšo ramo in potem v cik-cakih naravnost navzgor.

Pogled na Triglav izpred Staničevega doma.

Igra sonca in plazov.

Okraski iz številnih plazov in plazičev.

Kavica na klopci pred Kredarico.

Škrlatica izpod Begunjskega vrha.

Cmir, delno splazeno južno pobočje.

Na povratku sem smučal pod ostenji Vrbanovih špic. Snega kolikor hočeš.

Podpis med balvani.

Okrog 1500m smučarskega spusta s Kredarice.

Zadnjih dvesto ali tristo metrov so sem ter tja že vidne skale.

Do zadnje krpice snega in še malo naprej.

V smučarskih čevljih čez vodo hop-hop s kamna na kamen, enkrat tudi malo čof. Pa kdo bi se zato vznemirjal.

Utrinki: Kredarica

Pravzaprav sem nameraval čez Bohinjska vratca v Velsko dolino in naprej proti Hribaricam, pa se mi je pobočje pod Vratci zdelo nekoliko preveč splazeno in sem se odločil za Kredarico.

Avto (ima nekoliko višje podvozje) sem pustil slab kilometer pred Kovinarsko kočo, kjer je prostora za dve, mogoče za tri vozila, cesta do tja pa poledenela in s precej kolesnicami. Drugi avti so bili parkirani kakšen kilometer ali dva prej. Cesta do Kovinarske koče je zaenkrat neprevozna, Pri lesi pa je na njej slaba pol metra zbitega snega, tako da bo trajalo vsaj tri ali štiri tedne, da vsaj deloma skopni.

S smučmi je šlo zelo dobro, sneg je bil do Prgarce že precej predelan in je že malo odjenjaval. Nad 1700 so osončena pobočja, kjer s smučmi ni bilo težav, nekoliko bolj se je udiralo pešcem, pa tudi ne prehudo. Sled in (prijazno poleg nje) gaz sta speljani desno od Vrha Snežne konte, težav ni bilo, le nekako čudno me je dajala sapa, tako da je bil to moj daleč najbolj počasen vzpon na Kredarico. Bo drugič bolje...

Smučanje nazaj dol je bilo eno samo veselje, kljub temu, da se je moker, svež in posledično slabo predelan sneg kar precej prediral. Na velikem prostoru pod Kredarico je bilo v sneg zarisanih komaj kakšnih 15 smučin in je torej dovolj prostora za nebeško vijuganje, kar je redkost. Več dela so imeli pešaki, ki se jim je pri sestopu že na Ulicah in kasneje nad Prgarco udiralo sem ter tja do trebuha. Nižje doli je sneg precej bolj predelan in se manj predira, smučati se je dalo ves čas po dnu doline, ruševje je v celoti prekrito s snegom. Utrujajoča prečenja pod Draškimi vrhovi tako niso bila potrebna.

Na Kredarici je bilo tega dne kakih 20 ali 25 obiskovalcev, pretežno smučarjev. Prijaznost "zasilnih skrbnikov" pa taka, ko jo zmorejo le meteorologi. Ričet, ki se je več kot enakovredno kosal z imenitno kuhinjo moje že zdavnaj pokojne stare mame in ogromna šalica dišeče turške kave, oboje ljubeznivo prinešeno naravnost na osončeno klopco pred hišo se na Kredarici lahko nabrž dogodita samo pozimi. Lepa hvala!

Pa še tole: med klepetom na klopci pred Kredarico sem izvedel, da je cesta v dolino Vrat prevozna najmanj do izhodišča poti Za Cmirom (Turkov rovt), torej kakšen kilometer stran od parkirišča pri Aljaževem domu.

Parkirišče Pri lesi sameva.

Osončena Prgarca krepko pod snegom.

Še par metrov.. eden najbrž bolj zaželenih pogledov s konca Kalvarije.

Na Triglavu ni bilo nikogar.

Na naslednjo mašo bo treba malo počakati.

Prostora za vijuganje kolikor hočeš.

Proti Kurici nedotaknjeno.

Bohinjska vratca so precej splazena. Turni smučarji, ki so prišli po Triglavski magistrali so šli čez Konjsko sedlo.

Smučati se da udobno po dnu doline, prečenja pod Draškimi vrhovi niso potrebna. Ruševje je v celoti prekrito s snegom.

Utrinki: nad Pian dei Fiacconi (Marmolada)

Joj, joj... pomlad je, pa še nič ne kaže, da bo konec tega pršiča😒. Iz Punta Rocca desno od Undici, pa levo od Dodici, pa med Undici in Dodici, vsakič po 1000 višincev, skupaj 3000m elitnega pršiča...  Pa še kakšni 8000m po sveže zratrakiranih jutranjih pistah. In to vsak dan ... saj ni za zdržat... no ja, bomo že... pozdravček izpod Marmolade💥... 

Greva sedaj v Cortino, imajo več zratrakiranih prog😳

Med Undici in Dodici.

Kloža.

Vzorec manjšega kložastega plazu.

Sled v suhem nesprijetem snegu.

Zgornji jezik ledenika pod Marmolado.

Presmučano po dolgem in počez, pa še se najde prostor.

 

Sasso lungo in Sass Pordoi z Grupo Sella.

Stojiščnica na Pian dei Fiacconi.

Undici in Dodici.

Mali in Veliki Vernel.

Riffugio Pian dei Fiacconi

Nuvolao s Passo Giau.

Marmolada, Picolo Vernel, Grande Vernel.

Sorapiss in Antelao z meglico.

Utrinki: Zvoh

Včeraj s smučmi iz parkirišča na planini Jezerca. Megla, megla, megla... Vmes je skozi oblake enkrat ali dvakrat močno pritisnilo sonce, tako da sem pogrešal sončna očala. Na vrhu Zvoha se je kot pričarano za trenutek odprlo okno, ki je omogočilo pogled na delček Planjave, Brane, Turske gore, Rink... Vse seveda strogo omejeno od zgoraj in spodaj ter z leve in desne.

Na pobočjih je bilo kakšnih 15 cm novega snega, ponekod mokrega, drugje skorjastega, precej zvoženega. Le v gozdu malo nad parkiriščem sem našel kakšnih 80 metrov pretežno suhega in nedotaknjenega za par lepih zavojev. Šestseda ni delovala, tudi dvoseda na Zvoh ne. Progi z vrha Zvoha in s Krvavca ob TV stolpu nista bili zratrakirani, kar bi bilo super, če ne bi bilo difuzne svetlobe in megle. Smučarjev, pretežno tavajočih v megli, smo videli le nekaj.

Pri avtu na Jezercih se je za trenutek ustavil nek Romun. Prijazen možakar v nizkih čeveljčkih in z nizom na obešalnike lepo obešenih srajc v avtu je spraševal, kje se pride na vstopno postajo gondole. V navigacijo je vtipkal "Krvavec", pametna naprava ga je pripeljala na Jezerca do rampe. Povedali smo mu, kje približno je in da je cesta do gornje postaje brez verig težko prevozna. Potem je spet hotel vedeti, koliko daleč je do vstopne postaje in ko smo mu pojasnili, da je žičnica 600 do 700 višinskih metrov nižje, je hotel kar peš. S težavo smo ga odvrnili od tega.

Sicer pa je cesta do Jezerc kopna in prevozna brez problemov.

Megla se je začela tik nad Jezerci.

Zgornja postaja nedelujoče šestsede je bila kot lebdeča vesoljska ladja.

Na vrhu se je za trenutek odprlo strogo omejeno okno s pogledom na Kamniške.

Žičniška postaja na vrhu Zvoha je samevala.

Kot že tolikokrat v tej zimi: gaz in smreke s svežim snegom.

Sled,

Utrinki: Kozjak (Ovčji vrh) / Kosiak (Geissberg)

Vrh ima več imen. Poleg Ovčji vrh še Kozjak ali po nemško Geissberg oziroma Kosiak. V upanju na lepo vreme sem sedanes nanj odpravil iz doline Rute (Bärental). Cesta je splužena do križišča pri Stouhütte (Koča pod Stolom?, približno 950m), do letnega parkirišča je še dobra dva kilometra in kakih 200 višincev, kar sem seveda opravil s smučmi. Nadaljeval sem po cesti, ki pelje do Celovške koče, sem ter tja tudi po kakšni bližnjici. Nad Mačensko planino (Matscacher Alm) sem nadaljeval po smeri poti, ki gre po jugozahodnem grebenu do vrha.

Pot po cesti je zvožena z goseničarjem, ki ga uporabljajo za oskrbo Celovške koče. Do Mačenske planine je bil sneg pretežno ojužen, višje gori pa je prehajal v predelan in pomrznjen (skoraj led, skorja se ni predirala). Povrh je bilo nasutega dva ali tri centimetre novo zapadlega snega in babjega pšena. Kakih 150m pod vrhom sem nadel srenače, brez njih bi šlo kar težko oziroma bi bilo tvegano. Držal sem je tudi bolj JZ grebena, ker je bilo tam manj trdo. Na vrhu je križ, nanj je menda pritrjena tudi tabla v spomin na pokojnega koroškega glavarja Haiderja, a je nisem videl.

Smučal sem po smeri vzpona. Do Mačenske planine je bila smuka odlična, naprej pa pač takšna, kot jo nudi težak ojužen sneg in nižje doli z gosenicami zvožena cesta. Že zjutraj sem v Široki riži desno od Stola opazil pet turnih smučarjev, dva pa sem srečal na Kozjaku. V Janeževem žlebu ni sem videl nikogar, niti smučine ne.

Velja povedati, da so južno flanko Kozjaka, ki je bila še do pred kratkim smučljiva, do trave spraskali plazovi. Za smučanje po tej strani bi se bilo potrebno precej potruditi in najti prehode, ki bi bili tudi varni.

Vreme je bilo vsestransko: od sonca zjutraj, do babjega pšena, snega, megle, nazadanje me je tik pred avtom napral še dež. Ampak se je vse izšlo tako, kot je treba.

Greben med Stolom in Vajnežem s ceste po dolini Rute.

Zjutraj je bilo sončno. Na sliki Janežev žleb.

Široka riža.

Mačenska planina z obilico snega. V ozadju Kozjak.

Plazovi so dodobra postrgali južno flanko.

Na vrhu so velike opasti. Pogled (kolikor ga je bilo) proti Stolu in Vrtači.

Na prvi pogled trde grudice snega so bile v resnici mehke in prav prijetne za smučanje. Spodaj pa led.

Spodaj levo Mačenska planina.

Pri vzponu in spustu sem se držal JZ grebena, ker je bilo tam malo manj trdo.

Sled.