Kreta, otok z imenitno zgodovinsko preteklostjo je vedno bila in bo polna izzivov. Tudi za povsem dopustniškega obiskovalca današnjih dni, če le ima takšno žilico, ki mu ne da miru.

Sobota, 9. julija je po vremenski napovedi sodeč izgledala kot dan kratkega oddiha od Meltemija, ki poleti v skrajno vzhodnih krajih otoka vztrajno piha s hitrostro med 25 in 30 vozli, kadar se mu zahoče, pa tudi precej več.

Noč je bila mirna, čas za vstajanje ob štirih zjutraj pa ne preveč navdušujoč. Ampak ob pol petih sem že sedel na motorju in v brezvetrju drvel proti Agios Nikolaus. Brezvetrje je za motor pomembno, saj sem nekaj dni prej v hudem vetru na magistralni cesti bil prisiljen voziti le s 50 ali 60 kilometri na uro, namesto običajnih 100. Vse kar bi bilo več od tega, bi bilo ob vetrnih sunkih hudo nevarno.

Prvi sončni žarki so me ujeli v vasici Zenia, kakih 700 metrov visoko pod ravnico Lassithi. Še dobro, da je sonce vzšlo. Na sebi sem imel hribovskih pet slojev obleke, pa me je na motorju zeblo kot mačka. Vozil sem naprej skozi številne vasice. Tudi Mesa Potamoi je bila med njimi, kjer sem se vprašal, kje sta Evfrat in Tigris. Sonček je pomagal, do vasice Avrakondes sem se prav dobro ogrel. Od tam je šlo z motorjem še kakih pet kilometrov mimo kraja, kjer se da lepo opazovati redke ptice roparice in naprej do zadnje, skromne kmetije pod spoštovanja vrednim severnim ostenjem Spathija. Kolovoz tam je bil obupen, poln debelih kamnov, ki jih motor ne mara, zato sem ga pustil ob kmetiji. Žarki jutranjega sonca so že objemali pobočja okoliških vrhov. V dolini pod Spathijem, kjer vodi pot, se je, vsaj v spodnjem delu obetala prijetna senca. Tri steklenice vode (4,5 litra) in nekaj nujne opreme za vsak primer sem imel že pripravljene v nahrbtniku. Ni bil prav lahek, a prejšnjič, ko sem bil v teh krajih je bila temperatura kljub višini blizu štirideset stopinj. Pa precej osamljeni kraji so to. Na Kreti gorska reševalna služba ni organizirana tako dobro, kot pri nas. Ni čisto jasno, kdo in kdaj ti bo pomagal, če se zgodi kaj nepredvidenega. Zato sam poskušam biti previden, kolikor se le da in je seveda smiselno.

Pot do sedla na višini približno 1800 metrov je del evropske pešpoti E4 in označena s tablicami na visokih kovinskih drogovih ali na skalah. Na spodnem delu se v hudourniških nanosih nekoliko izgublja, a pomagajo številni možici. Od prvih strmejših pobočjih naprej pa je dobro sledljiva in nezahevna. Bilo je prijetno hladno, a še vedno za kratke rokave, z vrhov se je v dolino plazil svež jutranji vetrič. Ob tablici na približno 1400 metrov me je izza stene Spathija ujelo sonce, a do sedla na 1800 metrih, kjer se pot odcepi od E4 in zavije levo proti vrhu klub temu še ni bilo preveč vroče.

Do vrha je od tam še okrog tristopetdeset metrov. Po širokem hrbtu je pot komaj da sledljiva, pomagajo pa številni možici in rdeče markirne pike. Kot sem opazil ob sestopu, so te v glavnem narisane za hojo navzgor. Višje gori pot prečka južna pobočja. Vročina je tam pritisnila z vso silo, a le za nekaj minut, ko je pričel pihati veter, enkrat z ene, drugič z druge strani. Pot tudi v tem delu ni preveč zahtevna. Če se prav spominjam sem le enkrat z roko prijel za skalo.

Betonski steber na vrhu je najbrž triangulacijska točka. Na njem še lansko leto plapolala grška zastava, ki je letos ni bilo več. Tudi table, ki je nižje na poti kazala smer za zavetišče, ni več. Razgledi na vrhove v bližini so bili čudoviti, ostali del otoka pa je bil zavit v soparaste meglice. Na južni obali se je v nekem zalivu zahodno od Ierapetre dva tisoč metrov nižje videlo številne, najbrž kmetijske površine, prekrite s plastiko. Takole na oko vsaj polovica vseh zemljišč. Sam sem sicer mnenja, da iz vsakega človekovega posega v naravo pač ni potrebno delati črnogledih ekoloških zaključkov, a tokrat sem se vseeno vprašal o vplivih tolikšne količine plastike, na lokalno okolje, na primer. Je tam sedaj morda manj ali več dežja? Je bolj vroče, je morda manj ptic in žuželk?

Ne glede na plastiko tam doli, pa sta visoko nad južnimi pobočji vrha, na katerem sem se resnično veselil razgledov, čarobno mirno in veličastno jadrali dve ogromni ptici, najbrž iz vrste tistih, ki sem jih videl na tabli ob opazovališču. Skoraj brez utripov kril, samo s pomočjo termike, sta tam gori kraljevali in se mi pustili opazovati dolgo, dolgo…

Privoščil sem si pozni zajtrk, malo slovenskega sira, madžarske salame in polpekočih feferonov, popestreno s tabletko ali dve grozdnega sladkorja, čokoladko... Vode sem do vrha porabil manj kot eno steklenico. Zato sem jo, po ne preveč zahtevnem brezpotju, brezskrbno mahnil v smeri proti sosednjemu vrhu Lazaros (2085m). Do njega se je treba najprej kakih 250 metrov spustiti v majhno dolinico med vrhovoma. A še preden sem prišel do spusta, se je okrog mene nabrala megla. Veter s severne strani je na vrhovih nakopičil temne oblake in jih porival naprej proti jugu. Ponekod se je megla spoščala navzdol, spet drugod so v njej nastajale luknje, da se je dalo razgledati. V pretežno meglenem in popolnem brezpotju trmoglaviti v neznano ni imelo prav veliko smisla, zato sem izkoristil eno izmed lukenj v megli in se po južnih pobočjih Spathija vrnil na pot proti sedelcu. Še pred njim je pričelo deževati, megla se je zgostila.

Ker je ravno v tem predelu pot slabo sledljiva, markacije pa so narisane le v smeri vzpona, sem bil zelo vesel vsakega možica, ki sem ga srečal. Pravzaprav jih je tam kar precej, a za takšne razmere ravno prav. Pred sabo sem slišal zvonjenje številnih ovac ki so brez pastirja šle v isto smer kot jaz. Dol. So že vedele zakaj. Kmalu je zagrmelo in ovce so šle čedalje hitreje. Jaz pa za njimi, saj je bilo naenkrat tudi meni vse jasno.

Kakšno uro pred kmetijo, kjer sem začel, je dež ponehal. Posijalo je sonce. Severno ostenje Spathija se je počasi otepalo vlažnih meglic. Po zoprnih, kotalečih se kamnih, ki sicer tukaj niso bili čisto nič mokri, sem prišel do motorja. Vesel sem ga bil. Tudi njega je opral dež in pustil številne prašne packe. Ga bo treba očistiti. Po vijugasti, a dokaj lepi cesti sem se poslovil od Lassithi platoja. Mlini na veter, ki jih tod že stoletja uporabljajo kot vir energije za črpanje vode, so se v rahlih sapicah veselo vrteli za slovo. Malo pred Agios Nikolaos sem natočil gorivo. Liter bencina je bil 2,37 EUR, slabih 20 centov ceneje, kot na skrajnem vzhodnem delu Krete. Po prstih v čevljih me je peklo, popustil sem vezalke, zategnjene zaradi sestopa, na kar sem pri kmetiji pozabil. Za hojo po hribih in vožnjo motorja v okoliščinah kot so na Kreti uporabljam iste, hribovske čevlje. Za v hrib seveda slečem jakno, rokavice, kolenčnike in drugo motoristično opravo. Bolečina je popustila. Imel sem še dve uri vožnje do mojega trenutnega bivališča, kamor sem prišel nekaj po sedmi uri zvečer. Dan je naredil svoje. Ko sem se ustavil, sem po celem telesu čutil otrdelost, bil sem hudičevo utrujen. Vse v meni je vpilo: “Naj vendar pride nekdo in me sname z motorja!”. Pa seveda ni bilo nikogar. Sem moral sestopiti kar sam. Ni bilo prav enostavno.

Danes, ko to pišem, na obali piha veter. Kar močan. Pravzaprav ne samo piha, ampak v sunkih buta in nosi pesek. Pomerim ga. Trideset vozlov kaže naprava, torej je v sredini zaliva tam okrog štirideset. Pretežno fantje, sem ter tja kakšno dekle iz naše začasne mednarodne surferske vasice na kolesih, vozijo jadra od 3.4 kvadratne metre, do 4.2. Ampak napoved za naslednji dan je še boljša, še več vetra. Zato bom tale današnji izziv kar izpustil. Po včerajšnjem obisku gore, kjer se je v globoki jami Dikti po zgodovinskem izročilu rodil Zeus, najbolj božji od vseh bogov (ali pa, glede na živahno naravo starogrških božanstev, morda najbolj človeški od vseh njih), si pravice, da izpustim sicer krasen surferski dan vendarle ne dovolim vzeti.

Še nekaj informacij: izhodišče za vzpon je Lassithi Plateau, kakih 1000 metrov visoka ravnina med Malijo in Agios Nikolaus. V središču vasice Avrakondes na malem trgcu zavijemo levo. Sredi trgca je košato drevo, v njem je skrit smerokaz za Dikti, a mi je bilo nerodno slikati, ker so pod drevesom ravno sedeli trije domačini. Čez nekaj metrov je v ozki ulički nov smerokaz, ki nas usmeri v levo na asfaltirano a precej razdrapano cesto, po kateri se da z avtom kakih pet kilometrov do zadnje kmetije (35.13676, 25.48314, višina 1.160m). Od tod peš sledimo kolovozu, ki kmalu izgine v prodnatih nanosih. Nadaljujemo lahko bolj po levi strani (drogovi z oznakami) ali pa bolj po desni (možici). Čez kakšne pol ure se obe poti združita. Od tod gre jasno vidna pot desno po pobočjih Spathija nad dolinico in čez strmejše odstavke (nič težjega) na ravnico, iz nje pa rahlo levo navzgor proti sedlu. Tam se desno odcepi pot proti vrhu Aventis Christos (2141 m), zadnjemu in najvišjemu v zahodnem delu te gorske verige. Kakih deset minut še naprej sledimo E4, dokler ta na južnem delu sedelca ne zavije desno navzdol proti dolini Selakano z znamenitim gozdnatim ekosistemom.

Nadaljujemo levo navzgor po širokem hrbtu (rdeče pike, možici) in naprej desno po dobro vidni poti ki preči južno pobočje Spathija, dokler nas markacije ne usmerijo levo navzgor proti vrhu.

Sam sem za celo potepanje z vsemi postanki porabil okrog sedem ur in pol. Čas je zelo odvisen tudi od temperature, ki v poletnih mesecih zna doseči blizu 40 stopinj celzija. Od izhodišča do vrha je nominalno okrog 900 metrov, na poti pa okrog 950m nadmorske višine. Za vožnjo z motorjem sem tja in nazaj porabil še šest ur. Od magistralne ceste Agios Nikolaos - Heraklion je do izhodišča dobra ura vožnje.