Modrina neba...: Utrinki: Lovske poti nad Lučko Belo

Včeraj (nedelja, 15. maja) od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje, po lovski poti na Presedljaj, prečno na planino Stare stale, po spodnji poti čez Grofov štant, čez greben in nazaj do planine Šibje.

Na Šibju oziroma tam, kjer naj bi ta planina nekoč bila, sem zagledal nekaj gamsov, ki so se igrivo podili naokrog po gozdu. Ko sem radovedno zijal za njim, se mi je ob pogledu čez ramo nazaj prikazalo tisto, kar sem prejšnjič zgrešil: stezička, ki se je iz poraščene dolinice, kjer naj bi nekoč bila planila, vzpela strmo desno navzgor in izginila čez rob nekam v smeri Lastovca.

Lega pozabljenega Šibja, kjer se po Kocbeku "v desno navzgor odcepi lovska pot na Grofov štant" mi je postala bolj oprijemljiva. Poskušal sem najti še ostanke koče, ki naj bi tudi bila nekje v bližini, a neuspešno. Po nekaj krogih po napol zaraščeni jasi sem po drobni, a očitno že pred leti markirani stezici, ki pelje na Korošico nadaljeval naprej. A glej, glej: ko se je pot pri spodaj odebeljenem drevesu močno približala strugi Bele, se mi je zazdelo, da na oni strani vidim na skali nekakšno znamenje. Hitro sem bil čez in na veliko presenečenje razbral rdeč napis s puščico: "Lovska Pres". O lovski poti na Presedljaj mi je do sedaj uspelo najti le nekaj razdrobljenih in nepovezanih podatkov, zato sem, priznam, precej osupel sledil oznaki. Strm in brezpoten bukov gozd me je čez nekaj deset metrov presenetil z novo oznako, tokrat črko "L" s piko. Pa višje gori zopet s puščico in tako naprej, dokler nisem kakšnih osemdeset višinskih metrov nad Šibjem, tik pod robom območja ruševja, naletel na povsem neshojeno, a davno nazaj nesporno nadelano lovsko stezico.

Pot je kmalu zavila v ruševje, že pred časom porezano dovolj na široko, da se je dalo udobno hoditi. Pod steno Lučke Kope, ki je z vsakim metrom višine bolj pridobivala na imenitnosti sem se po snežnih jezikih vzpenjal dokaj hitro. In nenadoma spet presenečenje: novo križišče in nov napis: "Podvol - Vodotočnik". Take obilice oznak na lovskih poteh nisem vajen, priznam da so mi bile kar nekam odveč in moteče, saj je bila stoletja stara pot odlično sledljiva. Tik pod Presedljajem se je zadeva malo uravnotežila. Zadnjih nekaj metrov poti je bilo rušje ob poti skorajda nedotaknjeno, izgleda, da je steza na tak način nekako prikrita pogledom obiskovalcev, ki tod pohajajo po markiranih poteh.

S Presedljaja sem se spustil kakih petdeset metrov nazaj in sledil odcepu v levo, ki sem ga že gor grede zaznal nekaj deset metrov višje od tistega z napisom. Precej bolj skromna je ta steza, včasih je bilo treba stopiti bolj previdno, kot sicer. Čez dvesto ali tristo metrov se je za pet ali deset metrov izgubila v strme, peščene in krušljive vesine grape, ki se je prepadno spuščala daleč dol v dolinico v kateri izvira Lučka Bela. Za roke opore nikjer nobene, stopinje v mokrem, udirajočem se pesku so držale le pogojno. Previdno je šlo tam čez, korak za korakom. Čvrstih vej obrezanega ruševja na drugi strani grape sem bil resnično vesel. Na hitro sem napravil fotografijo, do kaj več zijanja v tisto globino tam spodaj pod šodri mi pa ni bilo. Čisto zares ne!

Višje gori iz stene teče studenček, malo naprej pa kakih deset ali petnajst metrov poševnih črnih plošč zapira pot. Psihično sem se že kar malo pripravil na še eno krušljivo moro, a ko sem roke položil na skalo, je bilo to čisto nekaj drugega. Drobni oprimki in stopi v čvrsti, črni skali so bili pravi balzam za dušo po izkušnjah z nevarnim drobljivim peskom tam doli. Nekaj metrov lepega plezanja skromne prve stopnje mi je resnično dobro delo.

Do planine Stare stale gre pot malo gori, malo doli, vmes se ena varianta odcepi desno navzdol proti markirani poti, ki gre v smeri proti Šibju. Stare stale, okrogla ravninica na višini dobrih 1600 metrov in premera kakšnih 170 metrov mi je delovala prav prijetno. Z njene druge strani je poživljajoče bobnel manjši slap. Vroče je bilo, čeprav je bilo še veliko zaplat snega in smo bili pravzaprav šele sredi maja. Potepanje po teh krajih, ki so pravzaprav en ogromen kotel poleti ni najbrž temperaturno najbolj udobno.

Od planine vodi markirana pot proti Šibju. Na sedelcu se od nje najprej odcepi zgornja lovska pot čez Grofov štant. Sam sem sestopil po markirani poti in čez kakih deset minut pri skrivenčenem, posušenem drevesu zavil levo, po res težko sledljivi stezici. Pa se je splačalo. Komaj dvesto metrov od odcepa se skriva zanimiva Zijalka pod Starimi Štalami, kakih 15 metrov velika luknja kot iz pravljice.

Nižje doli je skromna lovska preža, ki se bohoti s prekrasnim razgledom na območje celotnega Grofovega štanta. Na drugi strani pobočja sem zagledal rušnat grebenček, do katerega sem prišel zadnjič, a naprej, dol z njega, nisem razbral poti. Bomo videli, kako bo danes šlo v obratni smeri.

S preže potka vodi prečno v levo, nato pa se spusti po travnati in rušnati grapici nižje na delno obraščen, meliščnati svet. Po njem vodi v smeri izrazitega trebušastega, storžastega stolpa z ozko vršnjo konico, ki jo zaključujejo trije nenavadni kamniti prsti. Zemljevidi tega niso pokazali, a s prostim očesom je izgledalo, da tam čez le pelje pot ali vsaj lovski prehod.

Hitro sem bil pod stolpom. Prehod pred njim je bil nezahteven, pod prehodom pa pas ruševja in pod ruševjem morda kakih šestdeset metrov skalnega prepada.

Čisto druga zgodba je bila na drugi strani stolpa. Ozka, peščena polička, nad katero skala ni premogla enega samega zanesljivega oprimka. Noge so negotovo stale na poševnem peščenem drobirju, glava in roke so pretehtano in s hudimano koncentracijo iskale kakšen oprimek, ki ne bi ostal v rokah. Deset, mogoče petnajst metrov police iz belega šodra in drobljivega kamenja mi ni minilo prav hitro... Na drugi strani police je bilo videti kratko stenico. Stopi in oprimki so od daleč izgledali celo udobni. in obljubljali enostaven dostop do varnega ruševja. Pa tudi tam ni bilo čisto tako. Skoraj vsaka skala, ki sem jo prijel, se je majala. Sem ter tja je kakšen kamen padel tudi dol, se nekajkrat odbil od stene in globoko doli treščil na melišče.

Še par globokih vdihov, nekaj previdnih gibov in bil sem na razglednem ruševnatem hrbtu, kjer sem se ustavil zadnjič. Tam, kjer sem danes prišel čez, je ruševje nekaj malega potrgano in zguljeno, da bi bilo porezano, pa pred dnevi nisem opazil. Tedaj (do tega mesta prišel od zgoraj, z grebena), mi je izgledalo, kot da gre morda le prehod, ki so ga uhodile živali. Njihovim prehodom pa je treba slediti z veliko mero premišljenosti! Gibčni gamsi s takšno poličko opravijo mimogrede, preskok sem ter tja nad prepadom zanje ni nič nenavadnega, če se jim le zahoče! Za razliko od nas nerodnih dvonožcev se jim ni treba ubadati z oprimki, ki ne držijo in podrsavati po drsečem drobirju. In resnici na ljubo: glede na danes videno in doživeto je bilo najbrž kar prav, da zadnjič nisem nadaljeval. Sestop je po takem svetu bistveno bolj težaven, kot vzpon. Kapo dol lovcem izpred davnih časov!

Do gozdnatega roba grebena je bilo le še nekaj deset metrov prave lovske poti nad prepadom. Ruševje s svojimi žilavimi vejami je bilo spet v pomoč.

Na drugi strani grebena sem sestopil po komaj zaznavni potki, ki sem jo že poznal. Takrat se mi je čez kakih deset minut izgubila in sem nadaljeval naravnost dol po strmi gozdnati grapi. Tokrat sem na kraju, kjer sem jo takrat zasledil zadnjič, pri podrtem drevesu iz grape zavil na travnat hrbet, kjer sem stezico čez nekaj časa spet našel. Po lepem prehodu pod skalno zaporo sem ji sledil do višine kakih 100 metrov nad planino Šibje, kjer je spet brezupno izginila pod številnimi podrtimi drevesi. Med njimi sem poiskal prehod in tik nad planino Šibje ponovno naletel nanjo. Zadnjih nekaj metrov sem sestopil po njej, po točno tisti, ki sem jo povsem slučajno zagledal zjutraj!

Krog se je zaključil. A mene je zelo zanimalo, kje se pravzaprav začne nadelana pot na Presedljaj, do katere so me zjutraj pripeljale oznake na drevesih. Zato sem kakšnih sedemdeset metrov naprej od označene skale še enkrat prečkal strugo. Tokrat pri petih velikih skalah v strugi. Od tam sem šel po bregu naravnost navzgor, dokler nisem naletel na že znano stezico, ki je prihajala z desne. Vrnil sem se po njej, da bi našel njen začetek a je nekaj deset metrov nad strugo izginila. Še pred mnogimi leti sem slišal govorice, da se lovske poti namenoma začnejo šele malo višje v gozdu, ker so tako skrite pred nezaželenimi obiskovalci. Morda pa je res nekaj na tem.

Kakor koli že. Ta (drugi) začetek lovske poti na Presedljaj bi lahko bil pri petih velikih skalah v suhi strugi, kakih 70 metrov pred vstopom v vodnato dolinico Bele, ki se odcepi levo v smeri proti Presedljaju. Čez strugo in po gozdu naravnost navzgor se gre, dokler ne ugledaš steze, ki prihaja z desne.

Nekaj malega volje sem še imel in sem pokukal v dolinico pod Presedljajem. Hladni tolmunčki so bili prava poživitev po vročem dnevu. Divjina v globoki grapi je malo podobna tisti v zatrepu Kurje doline na oni strani hribov. Enkrat bo treba pokukati tudi semkaj. Ampak za danes je bilo zadosti. "Duša je potešena in zadovoljno prede", je nekdo nekoč zapisal. Ali pa morda zapisala. Jaz pa dodajam: upam, da bo zadovoljstvo trajalo vsaj dva ali tri dni.

Srečno!

Opomba: Lovske poti so lahko orientacijsko zelo zahtevne, posamezni prehodi pa tudi tehnično težki, izpostavljeni in nevarni! Gorniške izkušnje, brezhibna oprema in obutev so imperativ, ki ga za hojo po teh skrivnostnih stezah ne gre podcenjevati!