Utrinki: Čez Kodrovo grlo na Kalce po levem prehodu

Včeraj (sreda, 27. oktobra) iz Kurje doline čez Kodrovo grlo do Krvavo rdeče lokve, potem pa še na Vrh Korena in Jermanov turn. Povratek po prečni poti pod Kalškim grebenom in dol po lovski poti.

Avto sem pustil na odcepu za Kurjo dolino, dostop do vstopa v Kodrovo grlo pa sem malo poenostavil. Tam kjer pot zavije proti grapi Veliki Krvavec, sem, tako kot prejšnjič, šel desno po zaraščenem kolovozu, ki se kmalu spremeni v stezico. Za velikim balvanom (včasih je tam bila lovska preža) pa desno po brezpotju do plitve, delno zaraščene grape. Po njej naravnost navzgor do dostopa v kratko sotesko, kjer je ključno mesto prehoda. Veliko skalo (zaporo) na začetku sem obšel po travnatih poličkah na desni, po isti strani tudi strm skok višje gori (sicer II stopnje, hvala za namig, Pastirica* 😊).

Iz soteske sta dve možnosti: ena po gladkih ploščah bolj proti koncu nato nekoliko izpostavljena travnata prečnica v levo ali pa že na začetku levo navzgor po strmi, krušljivi travnato skalni in mokri vesini. Tokrat sem izbral slednjo. Do nekaj metrov pod vrhom je kar šlo, prestop v levo po majhnih, blatnih in krušljivih stopih brez resnega oprimka pa mi je dal nekoliko misliti. Nekaj upanja sem položil v smrečico, ki raste tam gori, pa se je izkazalo, da se reva sama komaj drži skal. Ko sem v bližini zagledal še trdno zabit PZS klin, ki ga je očitno nekdo nujno potreboval, sem se pa tudi malo pogovoril sam s sabo. No ja, tisti prestop se je nato izkazal kot ne posebno težak, a sem si vseeno oddahnil, ko sem prijel za skrivenčeno deblo drevesa pri robu.

Naprej je šlo po gozdnatem hrbtu, čez nekaj podrtih dreves do prve skalne zapore. Čez njo vodijo imenitne in lahke stopničke, narejene iz visoko kvalitetnega slovenskega apnenca. Vesel sem jih bil, saj so mi odpravile nekam slab občutek iz krušljive stenice in bi jih najraje kar dvakrat preplezal.

Sem ter tja se mi je zdelo, da vidim stezico, ki je kmalu izginila. Blizu druge skalne zapore sem naletel na skrivenčeno drevo z vrezanim "K", karkoli že to pomeni (Koder, Kamniška Bistrica, Kalška gora, Kalce, Krvavo rdeča lokev, Krvavec...). Za oznako sem naredil krajši ekskurz (© Palček Plezalček*) v gosto ruševje, a sem se kmalu vrnil. Pri značilni skali malo pred mestom, kjer je prehod čez zaporo, me je stezica (najbrž le stečina za živali, ki hodijo pit k Lokvi, sem razmišljal) zvabila levo med ruševje. Dobro sledljiva se je nadaljevala po dolinicah med dolci, na vrhu vzpetinice pa čez imeniten skalnat prehod, tunel, prekrit s ruševjem. Po še enem manjšem ekskurzu (© isti avtor) na levo, sem se na desni strani spustil v travnato dolinico nekaj deset metrov od Krvavo rdeče lokve. Jezerce je bilo pomrznjeno, a toplo sonce brez kančka vetra me je povabilo k počitku. Bilo je zelo prijetno in samotno, muh in mrčesa ob tem času seveda ni bilo.

Ob lokvi in višje, se je na osenčenih straneh skal držalo nekaj požleda, tudi trava je bila rahlo pomrznjena. A časa sem imel dovolj in vreme je bilo prelepo. Zato sem se odpravil na Vrh Korena, nazaj grede pa tudi na Jermanov turn. Vrnil sem se čez Škrbino po isti poti, nato pa dol po lovski poti mimo koče. V gozdu nad kočo in nekaj časa tudi nižje doli je pot kar precej prekrita z listjem, ki je zahtevalo pazljivost.

Dobro si bom zapomnil ta prekrasen dan! "Po takšni turi življenje postane vsaj za dan ali dva nenavadno prijetno omotično" bi rekel Volk*, ki je seveda tudi tokrat vsega kriv😉. Ampak učinek te dni doseže samo mene, dodajam. Profesor**, ki je bil zadnjič v teh koncih z mano, trenutno pohaja po deželi paelle. Prav mu bodi.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------

* Pastirica, Palček Plezalček, Volk: uporabniki na hribi.net

** Profesor: en možakar, ki včasih hodi z mano po brezpotjih. Pa tudi ne, če nima časa. 

Tam kjer pot zavije levo v grapo pod Velikim Krvavcem, desno po kolovozu.

Za velikim balvanom (nekoč lovska preža) desno proti grapi.

Po nekoliko obraščeni grapi gor.

V daljavi se že vidi Kodrovo grlo.

Veliko skalo obidemo desno po travnatih poličkah.

Desno od drevesa je lažje.

Naprej se ne da. Možno je po levi.

Stma, krušljiva in poraščena stenica. V mojem primeru tudi mokra.

 

 

Pogled navzdol po stenici. Kar globoko je. Smrekica na levi ne pomaga.

Naprej po gozdnatem hrbtu.

Podrtija pod stopničkami.

Stopničke. Take bi imel doma.

Pogled navzdol po stopničkah.

Vrh na desni strani nad prehodom bi lahko bil Pisani turn.

Višje gori. Popolna zapora na desni strani.

Stezička ali stečina? Dvom se mi je porodil večkrat.

Po desni mimo še enega balvana.

Pogled nazaj. Kratka dolinica pod drugo skalno zaporo. Na prijetnem gričku levo od nje sva s Profesorjem zadnjič malicala.

Kaj za vraga pomeni K?

Imenitna skala pod zaporo. Pri njej levo (stran od stenice) po zaznavni stečini.

Stečina (stezička) brezskrbno vodi med dolci.

Čez zanimiv prehod na vrhu vzpetinice.

Pogled nazaj čez prehod.

Še naprej med dolci. Resnih težav kljub ogromnemu ruševju ni.

Vrh 1893m pred Škrbino.

Dolinica malo pred Krvavo rdečo lokvijo.

Preveril sem, če se da do Lokve priti tudi z južne strani grička v dolcih. Zaenkrat dvomim.

Krvava rdeča lokev. V tem času zelo lepa in zanimiva.

Po grapah visoko gori je pa kar nekaj snega. Kmalu ga bo še več.

Rzenik in njegov podor, pa Šraj Peski...

Kompotelina odločna stran marsikomu ni poznana.

Dolci na Kalcah, neskončen labirint.

Prehod po lovski poti. Sonce sem zamudil.

Macesni.

Dan se je poslavljal.

Sled.