Utrinki: Iz Kurje doline čez Kodrovo grlo na Kalce

Vsega je kriv Volk*!

O mojih letošnjih ekskurzih (© P. Plezalcek 😀)* okrog Kurje doline sem nekaj že napisal, kakšna reč pa je seveda ostala tudi neobjavljena. Tako sem tudi prejšnji petek spet pasel radovednost po skritih vogalih te dolinice. Prijazen klepetek z dvema lovcema, ki sem ju srečal, je navrgel tudi kratek opis prehoda na Kalce. Prehod torej res je! Iz drugih virov sem izvedel, da so menda celo trije. In ko sem potem pohajkoval naprej, sem naletel na grapo, zaprto z dvema skalama, predzadnjo na desni strani doline, gledano navzgor. Telefon je shranil sliko.

Doma sva, skupaj s prijateljem (kruh si služi kot profesor), še enkrat podrobno pogledala vse dosegljive zapise, predvsem pa Volkove navedbe glede Kurje doline, Kovačnice in sveta tam okrog. Med zapisanim se je skrival tudi besedni ključ, ki je s pomočjo strička Googla prinesel en sam zadetek - sličico vstopa v grapo, zaprto z dvema skalama. 12 let staro, a skoraj popolnoma identično tisti iz mojega telefona. Heureka! In potem še nekaj slik z detajli in asketsko kratkimi opisi avtorja iskrivega in humornega značaja. To pa je tudi vse, kar je ta spletni velikan premogel.

Odločitev je padla hipoma, naslednji dan, v soboto (8. avgusta), sva s Profesorjem kar šla. Po lovski poti v Kurji dolini mimo velike skale, na kateri je bil nekoč štant, kot so me prijazno podučili lovci. Malo višje gori sva zavila desno do grape in po njej navzgor do skalne zapore. Jaz sem jo obšel po policah na desni, Profesor pa kar direktno čez manjši balvan prav tako na desni. Nadaljevala sva po grapi, nato pa čez gladek skok (II) in skoraj do konca, kjer je grapa zapre. Uganila sva, da se gre naprej levo po strmih ploščah (II) do prvih dreves nad grapo, nato pa kakih petdeset metrov vodoravno v levo po zatravljenih policah do gozda.

Pot oziroma intuicija naju je vodila naprej po strmem gozdnatem hrbtu ki ga na kakih 1200 m višine zapre stenica. Čisto iz radovednosti sva pod njo prečila v levo, nad ostenja zadnje, hudo prepadne grape na desni strani Kurje doline. Njen spodnji (vstopni) del sem obiskal enkrat prej. Se morda ravno v njej skriva kateri od preostalih prehodov na Kalce? Dna grape nisva videla, je bila pa na steni nasproti kot na dlani Kovačnica. Ko sva zadostila radovednosti, sva se vrnila kakšnih 150 metrov nazaj, kjer čez stenico vodijo imenitne stopničke. Po gozdnatem hrbtu sva nadaljevala navzgor, prestrmim območjem sva se izogibala pretežno po desni strani.

Kakšnih 400 metrov višje naju je čakala nova stenica in nekoliko levo zopet nov udoben prehod. In nato gamsje stečine pod naslednjo stenico. Po njih sva nadaljevala v levo. Med krajšim počitkom - Profesor se je udobno usedel - sva stezosledsko ugibala, ali gre samo za stečine, ali pa je k vidnosti poti pripomogla tudi človeška noga. Ko sva zijala sem ter tja, se je pod sedečim sotovarišem podrl kup kamenja in dileme glede poti je bilo nepreklicno konec! Priročen Profesorjev sedež je bil namreč v resnici - ogromen možic😳. V nadaljevanju sva se sem ter tja nekaj malega prerivala skozi ruševje, med katerim so rasle izjemno lepe in nedotaknjene planike. Krvavo rdečo lokev, ki sva jo nameravala obiskati, sva zgrešila. Na Geopediji je vrisana kakih 250 metrov preveč severno, med zaraščenimi dolci jo zato nisva našla.

Gamsje stečine, najbrž tudi pot, so postajale čedalje bolj sledljive. Prepustila sva se njim in dolcem, katerih dolinice tečejo nekako v smeri proti severo zahodu. Brez težav sva na 1900 metrih stopila na markirano prečno pot, ki vodi pod Kalškim grebenom. Nekaj časa sva nadaljevala po njej, nato pa sva zavila desno in se vrnila po lovski poti mimo koče nad Hlevom do Žagane peči. Od tam do avta, ki je čakal na koncu gozdne ceste v Kurji dolini, so bili edina postaja tolmuni Bistrice, polni čiste in hladne vode. Iskreno povedano sva jo že močno pogrešala! Skoraj 1300m vzpona, ravno toliko spusta in izjemno doživetje pristne, strastne in nedotaknjene divjine je bilo za nama. Srečala nisva žive duše, noben glas gozdarske motorke ni zmotil tihote. Edini gams, ki sva ga srečala na dolcih se mi je zdel nenavadno močan, plemenit in krepak.

Prehod je orientacijsko izredno zahteven, izkušnje so nujno potrebne, v megli je težko izvedljiv. V strmih, gladkih ploščah, ki vodijo iz grape na levo in izpostavljeni zatravljeni prečnici nad njimi sva za vsak primer uporabila vrv.

* Volk, Palček Plezalček: uporabnika na Hribi.net

Prehod se skriva pod Pisanim turnom, v predzadnji grapi na desni strani Kurje doline.

Pogled na vstop.

Prva polička, sva že nad njo.

Naprej po grapi bo treba.

Drugi skok je še zahtevnejši.

Po tem strmem, krušljivem pobočju se tudi pride.

Možic, pa ne izpod najinih rok. Sva ga le malo popravila.

Levo, po strmih ploščah do razpoke bo treba.

Profesor v ploščah pod razpoko.

Po gozdnatem rebru navzgor.

Radovednost se obrestuje. Pogled na Kovačnico (leva od dveh lukenj) nad grapo.

Pod stenico 150 metrov nazaj.

Luštne 'štengice', greva kar po njih (čeprav bi šla lahko okrog)..

Še en imeniten prehod nekaj sto metrov višje.

Planike v teh krajih so krepke in visokorasle.

Mokrica in Kompotela. Vmes pristopna gredina.

Upanje na lepši jutri. Planik, pa čeprav so na markirani poti, se ni dotaknil nihče.

Spodmol za počitek na zgornjem delu lovske poti.

Poletje se visoko v gorah počasi poslavlja.

Sled.

Opis lovskega prehoda Čez Kodrovo grlo 

(iz Kurje doline na Kalce)

Višinska razlika: približno 1250m

Dostop do izhodišča (46.327049°,  14.572305°)

Iz Kamniške Bistrice po cesti proti Koncu. Če ni znaka za prepoved vožnje, lahko tudi z avtom. Kmalu za mostom čez Bistrico se levo odcepi gozdna cesta proti Kurji dolini, ki se konča na parkirišču (46.327982°,  14.574538°). Po kolovozu navzgor, ko se čez kakih dvesto metrov razcepi po levem kraku, ki se kmalu ponovno razcepi. Levo gre steza v smeri grape Veliki Krvavec, desno pa zaraščen kolovoz, ki se že čez nekaj metrov spremeni v udobno speljano, a zaraščeno lovsko stezo (do sem tudi po pristopu mimo Spominskega parka).  Od avta 10 minut. 

Možno tudi peš od Jurja v smeri Spominskega parka. Pot do parka zavije desno v gozd, nadaljujemo po grapi. Mimo dveh ogromnih balvanov (na desnem so jeklenice, ki služijo za trening GRS) in takoj za njima desno v gozd na stezo in po njej sto ali dvesto metrov do kolovoza. Ostro levo po zaraščenem kolovozu, ki se čez nekaj metrov spremeni v udobno speljano, a prav tako zaraščeno lovsko stezo (od Jurja 30 minut).

Opis

Po lovski stezi navzgor do velike skale, na kateri je bila nekoč postavljena lovska preža. Od skale še nekaj sto metrov naprej po stezici, nato prečno desno skozi gozd, dokler čez kakih 200 metrov ne naletimo na grapo.

Po grapi navzgor do zapore iz dveh velikih in ene manjše skale. Prepreko obidemo po poličkah nekaj metrov desno ali pa, malo težje, tik ob manjši skali.

Nadaljujemo po lepo prehodni grapi, nato čez kratko stenico (II). Grapa se v nadaljevanju zapira. Na levem pobočju je vidna kakih 30 metrov visoka zatravljena in krušljiva strmina, ki vodi v gozd. Po njej se da (II), lahko pa, nekaj deset metrov naprej na levi izstopimo iz grape po gladkih ploščah, ki vodijo v smeri razpoke (II). Po njej naprej do prvih dreves. Midva sva od tam izbrala nekoliko izpostavljeno vodoravno travnato prečnico, ki pod spodmoli po kakih 40 metrih pride do odrešilnih dreves nad prej omenjeno krušljivo strmino.

Od tu dalje po gozdu navzgor, držati se je treba neizrazitega hrbta. Čez pol ure (na višini 1200 m) dosežemo skalno zaporo, ki jo obidemo po desni ali pa čez kakih 15 m visoke prijazne stopničke (I). Naprej navzgor po gozdu (na levo nikar, tam so območja težko prehodnega ruševja), težavam in prevelikim strminam se umikamo v glavnem desno dokler na pribiližno 1500 metrov višine ne naletimo na naslednjo pregrado.

Nekaj sto metrov se ji po zarasli dolinici umikamo v levo, nato pa po gamsjih stečinah najdemo udoben prehod tudi čez to stenico. Nad njo nam pot zapre tretja pregrada. Tik pod njo nadaljujemo po stečinah, na nekaterih mestih se je potrebno malo preriniti skozi ruševje.

Čez sto ali dvesto metrov se pregrada konča. Stopimo v svet dolcev, katerih dolinice vodijo v smeri proti Kalškemu grebenu (severovzhod). Prepustimo se komaj zaznavni potki (ali stečini), ki čez nekaj sto metrov po več krajših vzponih pripelje do markirane poti pod Kalškim grebenom.

Na tem območju, (kakih sto ali dvesto metrov od zadnjega skalnega prehoda) gre levo iskati smer za Krvavo rdečo lokev. Mlakuža se nahaja kakih 300m južneje, na stičišču ruševja in melišč pod Kalškim grebenom (46.326163°,  14.549235°, na Geopedia.si je vrisana napačno, kakih 300m preveč severno). A pozor pri prečenju ruševja! Med zaraščenimi dolci je potrebno iskati prehode s posebno previdnostjo, napredovanje kar poprek čez ta težko prehoden svet je lahko zelo utrudljivo in počasno.

Sestop

Po markirani poti desno proti Kalški gori. Približno pod škrbino med Kalškim grebenom in Kalško goro desno po enem izmed melišč navzdol in naprej po dolinici, kjer že zaznamo lovsko pot. Naprej do velikega spodmola (46.33500°, 14.55115°), pod njim naprej in po rušnatem bregu kakih 10 metrov navzdol po lovski poti, ki skozi dolinico pripelje v gozd, od tam pa mimo lovske koče nad temenom Hleva do Žagane peči v Koncu.