Utrinki: Zvoh

Včeraj s smučmi iz parkirišča na planini Jezerca. Megla, megla, megla... Vmes je skozi oblake enkrat ali dvakrat močno pritisnilo sonce, tako da sem pogrešal sončna očala. Na vrhu Zvoha se je kot pričarano za trenutek odprlo okno, ki je omogočilo pogled na delček Planjave, Brane, Turske gore, Rink... Vse seveda strogo omejeno od zgoraj in spodaj ter z leve in desne.

Na pobočjih je bilo kakšnih 15 cm novega snega, ponekod mokrega, drugje skorjastega, precej zvoženega. Le v gozdu malo nad parkiriščem sem našel kakšnih 80 metrov pretežno suhega in nedotaknjenega za par lepih zavojev. Šestseda ni delovala, tudi dvoseda na Zvoh ne. Progi z vrha Zvoha in s Krvavca ob TV stolpu nista bili zratrakirani, kar bi bilo super, če ne bi bilo difuzne svetlobe in megle. Smučarjev, pretežno tavajočih v megli, smo videli le nekaj.

Pri avtu na Jezercih se je za trenutek ustavil nek Romun. Prijazen možakar v nizkih čeveljčkih in z nizom na obešalnike lepo obešenih srajc v avtu je spraševal, kje se pride na vstopno postajo gondole. V navigacijo je vtipkal "Krvavec", pametna naprava ga je pripeljala na Jezerca do rampe. Povedali smo mu, kje približno je in da je cesta do gornje postaje brez verig težko prevozna. Potem je spet hotel vedeti, koliko daleč je do vstopne postaje in ko smo mu pojasnili, da je žičnica 600 do 700 višinskih metrov nižje, je hotel kar peš. S težavo smo ga odvrnili od tega.

Sicer pa je cesta do Jezerc kopna in prevozna brez problemov.

Megla se je začela tik nad Jezerci.

Zgornja postaja nedelujoče šestsede je bila kot lebdeča vesoljska ladja.

Na vrhu se je za trenutek odprlo strogo omejeno okno s pogledom na Kamniške.

Žičniška postaja na vrhu Zvoha je samevala.

Kot že tolikokrat v tej zimi: gaz in smreke s svežim snegom.

Sled,