Utrinki: Pridih zime okrog Vršiča

Danes (ponedeljek, 12. oktober) iz Vršiča na Slemenovo špico in nazaj, potem pa s smučmi po stari cesti od Tonkine koče do Poštarskega doma in nazaj.

Vreme je bilo napovedano tako-tako, a ko sem zgodaj popoldan parkiral na praznem Vršiču sem videl, da sem večino lepega že zamudil. Pa nič hudega. Gaz na oko dveh ali treh predhodnikov je bila narejena v smeri Vratic, upal sem, da tudi naprej. In je bila. Če je že na južni strani Vratic novozapadli sneg naredil izjemno kuliso, so bili okrog Slemenove špice zasneženi zlato rumeni macesni nezemeljsko lepi. Na zgaženi poti ni bilo težav, razen kolikor sem zijal sem ter tja in poskušal ujeti še kakšen posebno lep pogled v fotoaparat pa mi je to kradlo čas. Ko sem prispel na Špico, je bila večina vrhov že zavita v temne oblake, zato mi je pozornost za trenutek ukradel pogled na Kotovo sedlo. Zasneženo z osvetljenim ozadjem je izgledalo izjemno simetrično. Tega do sedaj še nisem opazil. Jezerc za kultno zrcalno fotografiranje Jalovca seveda ni bilo, pa tudi če bi bila, ni bilo Jalovca😕.

Vrnil sem se do avta, od vrha do parkirišča je dobra ura. Pri Tonkini koči nižje doli sem ugledal manjši splužen parkirni prostor. Čeprav je bilo že čez pet popoldan, mi je bilo škoda dneva. Ustavil sem, si nadel turne čevlje in smuči in se vzpel še po Stari vršiški cesti do Poštarskega doma, kjer me je ujela tema. Odsmučal sem po isti poti nazaj. Smuka sama ni bila kdove kaj, ampak v svetlobni stožec baterije so se iskreče lovili kristalčki snega, ki je padalo z drevja. Bilo je čarobno. In moj prvi turni smuk bodoče zime. Dvanajsti oktober 2020 si bo najbrž treba zapomniti.

Snega pri Tonki je okrog 20 cm. Na Vršiču ga je kakšnih 5 cm več, na Slemenu pa nekje med 30 in 40 centimetri. V prisojnih legah je pretežno moker, v osojnih pa skoraj suh. Srečal sem le eno dekle (vračala se je iz Slemenove špice). Se mi pa zdi, da na novi cesti vsaj dve uri nisem videl ali slišal nobenega avtomobila. Je sicer splužena do kopnega, če se prav spomnim, pa je bilo zjutraj po radiu javljeno, da je zaprta. V poletni sezoni nespodobno in nabito obljuden gorski prelaz je danes popoldan tako vsaj za nekaj časa postal cesarstvo, v katerem je sta imeli glavno besedo le čudovita narava in tišina.

Malo pred Vratci.

Prisojnik se je, tako kot večina drugih vrhov, sramežljivo skrival.

Kraljestvo macesnov.

Proti vrhu Slemenove špice.

Robičje.

Tu pa tam sonce in zlatorumeni lepotci.

Proti vrhu.

Gaz.

Lepo simetrično Kotovo sedlo.

Gamsove riže.

Pogled proti Poncam.

Mojstrovka si je za trenutek odgrnila tančico.

Sonce se je držalo samo še Lepega špičja.

Za trenutek je zažarela tudi Prednja glava (špičasta), desno od nje Goličica.

S smučmi na Stari vršiški cesti.

Tema me je ujela pri Poštarskem domu.

V temi z lučko po sveže zasneženi pokrajini. Nekaj najlepšega!

Sledi.