Utrinki: Na Pečeh

Včeraj (petek, 10. septembra) čez krnico Pod srcem in čez vse tri Kotle do melišč ob grapi med Martuljškima Poncama in po isti poti nazaj.

Očitno bolj redko uporabljana lovska stezica se začne nekaj deset metrov naprej od balvana z napisom PP na desni strani struge (možic). Malo manj uhojena, a dokaj dobro sledljiva pripelje najprej do Spodnjega Kotla, nato po njegovem vzhodnem bregu med ruševjem navzgor. Na začetku ruševja, se malo izgubi, kažejo se trije prehodi. Trepa je iti po levem in malo poplezati preko suhih ruševnatih vej (sem postavil manšega možica). Potka nato pripelje do skalnatega žleba in naprej navzgor proti Srednjem Kotlu, kjer se mestoma spet izgubi. Sprva dobro vidna se nadaljuje čez Srednji Kotel, nato pa slediš možicem do območja več vrhov na višini nekaj čez 2000 metrov. Kateri od njih je v resnici Na Pečeh, mi ni bilo jasno, zato sem obredel skoraj vse, razen enega, ki sem ga obšel desno po meliščih Zgornjega Kotla, kjer je slabo vidna pot.

Nadaljeval sem še kakih 200 metrov višje. Dno grape, ki vodi na škrbino med Poncama je še pod snegom, a se ga da obhoditi po melišču na desni strani. Nisem pa dobro videl, kako je prehoden zgornji, strm in krušljiv del grape, ki je na sredini ravno tako prekrit s snegom.

Sestopil sem nazaj v Zgorji Kotel, pokukal v Špikov graben (tudi tam je še nenavadno veliko snega) in občudoval številne stolpe, ki se iz pobočij Male Martuljške Ponce bohotijo nad grabnom.

Vračal sem se po isti poti, za nekaj metrov proti levi sem zašel le na zgornjem robu Srednjega Kotla, pa sem hitro našel pravo smer do spodnjega dela Kotla, kjer je pot bolje vidna. Od Spodnjega Kotla navzdol je teren kakih 80 višincev malo bolj vlažen in tudi nekoliko zdrsen. Pa ni bilo hudega, le za odtenek počasneje sem sestopal.

Studenček kakih 10 minut pod krnico Pod Srcem veselo žubori. Ob njem sta priročno nastavljeni dve plastenki po mislim da 10 litrov. Kdor misli prespati na bivaku, ju lahko napolni s pitno vodo ob sestopu seveda prazne prinese nazaj. Kapnica ob bivaku ni pitna. Lepo zamišljeno.

Iz popolne tišine in osamljenosti tam gori sem v Gozd Martuljek prikorakal sredi popoldneva. Bil je petek, promet po dolini je bil skoraj neprekinjen. Kar nekaj motoristov v skupinah po dvajset ali trideset se je vozilo v eno ali drugo smer. Tisoč in več kubični stroji so veselo ropotali, da se jih je slišalo že od daleč.

Zanimiva lojtra na poti pod Špik.

Studenček kakih 10 minut pred krnico.

Obe Ponci, Špikov graben, Špik in Frdamane police.

Levo balvan z oznako PP. Potka se začne nekaj 10 metrov naprej na desni strani.

Pogled od spodaj na Spodnji kotel. Prehod je levo skozi najgostejše ruševje in nato poševno desno po obraslem žlebu.

Tukaj čez na levem robu skal ob suhih vejah in nato desno.

Pogledi naokrog so pravljični.

Obrasel žleb proti Srednjemu kotlu.

Srednji kotel čuvajo velike skale.

Levo pod spodnjo skalo sem prišel.

Srednji kotel. Potka je še nekaj časa vidno, potem pa naravnost navzgor.

Mamica in mladiček sta ne nepremično opazovala.

Pogled navzdol po grebenu.

Odprt svet, prehodov ni ravno težko najti.

Velika in Mala Martuljška Ponca

Kraljestvo stolpov v Špikovem grabnu.

Pogled na vesine nad Tremi macesni.

Kukova špica, Široka peč, Mali Oltar in spodaj od neurij razrita melišča.

Sence so razkrile številne Špikove brazde.

Tam doli je Za Akom, nad njim Rtarski Vršič.

Naprava sporoča domačim kje sem.

Pogled od zgoraj v Špikov graben.

Vrhovi in vršiči Na Pečeh.

Po dnu grape med Poncama je še polno snega.

Zgornji kotel.

Stolpi nad Špikovim grabnom.