Utrinki: Kanjavec

Avto sem, tako kot pred dvanajstimi dnevi pustil na ovinku približno 980m visoko, kjer se tudi začne smučljiv sneg.

Vzpenjal sem se po poti mimo Planine Blato. Tri ali štiri podrta drevesa ob planini so še tam, pa zgoraj pred planino Pri jezeru še eno, a ni hujših težav. Sneg je bil pomrznjen, a zaradi porajajočega se sončnega dne je ponekod že odjenjaval. Vodenih rup nad Dednim poljem sem se lotil kar po dnu ker sem ocenil, da bi pri prečenju po pobočju izgubil več energije, kot jo gre pri nekaj metrskem spustu in vzponu po sredi konte. V dolinici Za Kopico je bil sneg mestoma že ojužen, sem ter tja so se na smučeh delale cokle.

Če sem se do sedelca Vrata vzpenjal dokaj hitro, sem bil pri prečenju pod Vršaki precej bolj previden. Za razliko od razmer pred 12 dnevi na osenčeni prečnici ni bilo manjših dvomljivih klož, so bili pa za varen prehod nujno potrebni srenači. Na Hribaricah je bil sneg delno južen, v senčnih legah trd in delno poledenel, od tam naprej proti vrhu Kanjavca pa pretežno odjužen a že precej predelan na trdi podlagi, tako da srenačev nisem snel. Zadnjih nekaj metrov proti vrhu je bil sneg suh in trd. Na celotni poti so bile razmere skoraj idealne za hojo s smučmi.

Kanjavec slovi kot razgleden vrh, a tega dne so bili razgledi pod nebom brez oblačka resnično prelepi. Vzel sem si kakšnih 15 minut, nato pa odsmučal (in na Hribaricah tudi malce odštamfal) proti dolinici Za Debelim vrhom. Malo pred Lazovškim prevalom me je zvabila lepo smučljiva strmina v smeri proti planini Krstenica, pa sem zavil tja. Da tega ne bi storil! Strmine je bilo po kakšnih 300 višincih na planini Jezerce nepreklicno konec, sledilo je kakšnih 2,5 kilometra dolgo prečenje s štamfanjem, ki sem ga začinil še z nepotrebni izletom po strmem gozdu v smeri dolinice Pod Ogradi, ki se je končal s kopnim skokom kakih 100 višincev nižje. Zato sem se vrnil in nadaljeval (meni) neskončno prečenje proti Krstenici. K sreči sta bili do tja speljani dve smučini.

Krstenica je bila že v poznem mraku, po planini sem naredil en krog, a gazi v smeri planine Blato (čez Bušnico) nisem našel, pa še pot bi znala biti za smučanje ponoči precej strma. Zato sem se odločil za varianto s smeri proti Vojam, kamor je vodila gaz. V bližini grička Na vrhu sem z gazi zavil desno in se poskušal držati neoznačene poti proti planini Blato. A le poskušal! Številna podrta drevesa so naredila pot komaj prehodno, umikati sem se moral včasih 50, včasih tudi več metrov po strmini navzgor ali navzdol, le dobri navigaciji se imam zahvaliti, da sem se znova in znova srečno vrnil na zasneženo in komaj vidno pot. Za kakšen kilometer nočnega lomastenja sem porabil precej več kot eno uro, smuči so bile seveda na nahrbtniku, eksplozivna ročka od plazovnega nahrbtnika pa odmontirana in varno spravljena. Od planine Blato je bil sestop le še formalnost, po cesti sem prismučal do avta.

Smuka z vrha Kanjavca sicer sploh ni bila slaba, izmenjavala so se trda in ojužena območja. Klož, bi bi nagajale pri zavojih ni bilo, suhega nesprijetega snega za juhuhu pa tudi ne.

Pa še to: cesta po dolini Suhe je na več koncih močno poledenela. Kljub previdni vožnji in verigam na sprednjih kolesih (ali pa ravno zaradi njih) mi je avtomobil z zadnjim delom dvakrat zoprno zdrsnil in se postavil poprek. Vozilo sem izravnal tako, da sem zapeljal vzvratno! Zato previdno!

Hiška na Planini pri jezeru.

Na Dednem polju nič novega. Še vedno je prelepo!

Kopica s svojo dolinico.

Malo pred Vrati.

Prečnica pod Vršaki.

Proti Hribaricam.

Velika Zelnarica in Dolina triglavskih jezer.

Oba vrhova Kanjavca.

Kdo bi vedel vsa imena?

Vse naenkrat: Očak, Karavanke in Kamniške alpe...

Območje Hribaric s Kanjavca.

Smuka tudi po rahlo ojuženem snegu.

Še zadnji pogled na dvoglavi Kanjavec.

Območje podrtih dreves.