Utrinki: Begunjščica

Ha, pa sta me je opoldanska zapisa Tadeja in Volk986-a spravila iz sobotnega lenarjenja. Iz avta zem začel nekaj po tretji popoldan, Šentanski plaz je bil kar omehčan, sledi nobene. Udiralo se je nekako do sredine čevljev, včasih manj, sem ter tja pa do pod kolena. Kakih 50m pod robom je postalo bistveno hladneje, nataknil sem si dereze, ki so za te zadnje metre kar nujne. Po grebenu proti vrhu je delno kopno in poledenelo, delno zasneženo.

Tam se je naredila gosta megla, rahlo je snežilo, le vetra je bilo bolj malo. Težko je bilo zaznati rob grebena in morebitne opasti. Kmalu sem se znašel pred tablo v spomin letalcu, ki se je smrtno ponesrečil leta 1955. Table nisem še nikoli videl, tudi na spletu sem našel le zapis o reševanju pokojnika in preživelega sopotnika (PV 12/1956).

Za vršičkom s tablo je bila nekakšna škrbina, ki sem jo zaradi megle težko ocenjeval. Zato in zaradi pozne ure sem se odločil, da obrnem, čeprav mi je navigacija kazala, da sem le 150 m in kakšnih 30 m višine od vrha.

Pri sestopu sem se poskušal izogibati gazi, ki sem jo naredil, tako da bo danes ali jutri morda za koga še uporabna. Nekaj slikic za ponazoritev razmer prilagam.

Na plazu.

Dve turni smučini sta peljali do levega izstopa. Smučati se da (za silo) do kakšnih 1400m.

Zgoraj je zima. Dereze so smiselne zadnjih 50 ali 100 metrov.

Greben je deloma kopen in poledenel, opasti zaradi megle nisem videl.   

Spominska tabla.

Megla zgoraj, pri sestopu pa še spodaj. Pa nič hudega.

Sled poti.