Utrinki: Ptičji vrh, Krvavka in še enkrat Ptičji vrh

Včeraj (sreda, 5. maja). Avto sem pustil na izogibališču med Križevcem in Pustim rovtom. Do sedla Kočna je bilo v glavne kopno z večjimi zaplatami snega na posameznih mestih. Kopno je bilo tudi južno pobočje Ptičjega vrha in vse do vrha. Podobne razmere so bile tudi naprej proti sedlu Suha, le da je v gozdnatih pobočjih na avstrijski strani še precej snega.

Pot po grebenu na Krvavko je bila namočena in spolzka. Na avstrijski strani so nanosi snega ogromni. Vrh je bil v megli in z nekaj centimetri mokrega snega. Pričelo je deževati, južnik je pa tako ali tako pihal ves čas. Odrekel sem se vzponu na Golico, na katerega sem potihem računal in se v minimalni vidljivosti spustil po travnatem hrbtu naravnost navzdol proti koči. Sprva je bilo še precej snega (zanimivo: proti zahodu je več snega, kot proti vzhodu) in je šlo udobno, nekako v sredini pa je ne ravno položne in mokre trave prekrivalo le še centimeter ali dva beline. Drselo je, za vsak primer sem v roke vzel cepin in se v spodnjem delo pred žičnico kar oddahnil.

Pot po južnih pobočjih Krvavke proti Pustemu rovtu je na nekaterih mestih zatrpana s plazovino, približno v vpadnici vrha je plaz odnesel kakih deset metrov poti, a ni težav.

Pod Ptičjim vrhom sem se prav razveselil travnatega vzhodnega grebena, povzpel sem se nanj in se v maniri modernih obiskovalcev gora še enkrat povzpel na ta vrh. Potem pa po travnati grebenski potki skakljaje odbrzel (obvezen prilastek: Juhuhu!) mimo belih mejnih kamnov na sedlo Kočna in čez Pusti rovt do avta. Tam sem si odpel premočeno jakno (deževati je nehalo) in se ozrl nazaj in navzgor, da bi ugledal kakšne svoje podpise v snegu. Pa ni bilo videti prav nič, ker na prehojenih travicah ni bilo več snega. Tako ali tako pa so bili vsi vrhovi na prehojeni poti v črnih oblakih.

Poleti in v lepem vremenu je ta tura najbrž izjemen in razgleden sprehod. Naravni elementi - veter, dež, megla in drseče poti in trave pa so ji tokrat del te lepe svojskosti odvzeli. Včeraj pa so jo zanesljivo obogatili z delčkom pridiha prvinskosti. Tudi prav, pravzaprav kar imenitno! 

S Struške bi se za silo še dalo smučati, ampak res za silo.

Plantaže zvončkov (kronic) nad sedlom Suha. Namesto narcis.

Pogled proti Mali Golici s sedla Suha.

Jin in Jang varianta poslavljajoče se zime.

Na avstrijski strani je nanešenega snega res ogromno.

Pot po južnih pobočjih Krvavke je ponekod zasuta s snegom. Pa ni hudega.

Približno v vpadnici vrha Krvavke je plaz odnesel del poti. Ni večjih težav.

Pod temnim oblačnim pokrovom se je Avstrija porečje Drave kopalo v soncu.

Prešerno travnat in kopen vzhodni greben Ptičjega vrha.

Sled.