Utrinki: Na Pokljuki je Kokošinjca

Sobota in nedelja, 13. in 14. februarja. O Pokljuških neskončnih gozdovih, osamljenih, zamrznjenih močvirjih s skandinavskim pridihom in neskončni tišini, ki te v zimsko okrašeni naravi spremlja na vsakem koraku je izgubljati besede pravzaprav nedostojno.

Medtem, ko je v soboto ob skrajno nizkih temperaturah okrog -20 na višini 2000 m in več divjal močan veter, se je pokljuških -11 stopinj zdelo kot tropski otoček sredi Atlantika. Veter severovzhodnik je bril le na vrhovih, a samo tistih z razgledom proti severu. Pogledi pa tako ali tako par excellence. V soboto na osrčje Julijcev z najvišjim Triglavom in ogromnimi snežnimi zastavami, ki jih je veter podil proti jugu z vseh bližnjih in daljnjih grebenov v okolici vladarja.

V nedeljo na taiste gore, brez oblačkov in brez snežnih zastav. In na smreke, potočke in nedotaknjen sneg, prijeten za hojo s krpljami in smučmi.

In vse skupaj začinjeno z enkratnim pogledom za zasneženi Stol,  ozaljšan s sencami porednih oblakov, ki so se podili  po modrem nebu med njim in soncem.

Duša je napolnjena, a nemirni duh ne da miru in si želi še. Pravzaprav: zakaj pa ne?

Jeličnik (1396 m), Goli vrh (1363 m), Kokošinjca (1393 m), Grajska planina in še enkrat Kokošinjca ali pa kateri koli vršak tam gori: zanesljivo se kmalu spet vidimo!

Sonce, veter, sneg in zasnežene smreke.

Pogled na triglavsko kraljestvo osupne.

Na vrhu Kokošinjce.

Gaz od krpelj se komaj pozna.

Grajska planina.

Obnovljena stavba na grajski planini.

Po Grajsko planino pa močvirje.

Snežne zastave še kar vihrajo.

Močila, velika močvirja nordijskega izgleda.

V nedeljo se je veter umiril. Pogleda na Triglav je kristalno čist.

Zmrznjen potoček, a na dnu še vedno odteka voda iz močvirja.

Senik na planini Ravne pod Jeličnikom.

Sneg na poti proti Gorjušam.

Pogledov na s snegom okinčane smreke se ne naveličaš.

Še enkrat na Kokošinjci.

Oblaki čarajo po Stolu.

Sledi.