Utrinki: Vajnež in Stol iz doline Rute (Bärental)

Včeraj iz doline Rute (Bärental) na Vajnež in naprej čez Potoški Stol na oba Stola. Sestop po Široki riži.

Cesta od "Stouhütte" (Pri Jožefu?) do parkirišča v Kotu/Im Winkel (1152 m) je bila na precej mestih zelo poledenela, zato je bilo avtomobilov malo. Led na cesti je bil čedalje debelejši in nekako v višini Široke riže sem z veseljem zavil na poraščeno melišče v smeri krnice pod Vajnežem. Pa veselje ni trajalo dolgo, skoraj dve uri sem se pretepal z načetrt zasneženim ruševjem, saj se mi je kar naprej globoko udiralo. Drugič bom, če bo tako malo snega, šel čez brezpoten strm gozd bolj desno.

Sneg brez prediranja se je pričel tam, kjer se ruševje neha - na okrog 1500m. Malo višje je možna varianta izstopa na desno, v bližino vrha Vajneža. A je bil ta del že kar nekaj časa osnočen in so po njem leteli kamni, zato sem izbral raje žleb, ki vodi naravnost navzgor. Od konca ruševja pa do Vajneževega sedla so bile razmere resnično najboljše. Kvaliteten in nedotaknjen sneg, v katerega je zanesljivo grabilo prvih šest ali osem špic od derez je omogočal hitro napredovanje. Le pred izstopom je bilo nekaj 10 metrov malo bolj ledenih, pa nič zato.

S sedla do Vajneža in nazaj je le kratek skok, malo bolj se mi je vlekla na pol zasnežena grebenska pot čez Potoški stol in naprej proti krnici pod obema Stoloma. Od tam dalje je na desetine pohodnikov zadnjih dni ustvarilo široko in udobno utrjeno gaz, ki vodi na oba vrhova. Kljub temu, da sem v območju Stola na daleč preštel vsaj kakih dvajset obiskovalcev, celo enega turnega smučarja sem videl, sem bil na vrhu in kasneje pri Prešernovi koči čisto sam.

Po svojih sledeh sem se vrnil do najnižjega sedelca med Stolom in Potoškim Stolom, kjer je z dvema možicema označen prehod v Široko rižo. Po njej se seveda nisem dričal po zadnji plati, kot sem na spletu zasledil v enem izmed opisov, ampak je zaradi spreminjajočih se razmer šlo kar lepo počasi in previdno. Še najbolj zoprno je bilo v spodnjem delu, kjer iz snega gledajo številne skale in se sneg med njimi iz ledeno trdnega spreminja v skorjo, ki se je nepredvidljivo udirala.

Za konec: morda kdo ve slovensko ime krnice pod Vajnežem? V avstrijskih zapisih na netu piše Weinaschkar. Bi bilo po naše to Vajneževa krnica ali imamo kakšno drugo ime? Pa tudi za ime zasneženega melišča, po katerem sem se vzpel na Vajneževo sedlo in mu nekateri pravijo Dolga riža, nisem čisto prepričan, da se res imenuje tako. Vsake in formacije ali namiga bom vesel. 

Poledenela cesta.

Svet nad krnico pod Vajnežem: Potoški stol, Vajneževo sedlo, varianta izstopa proti vrhu Vajneža in Vajnež.

Ni samo Todi na Jalovcu videl Marsovce.

Ruševja je le nekaj sto metrov, težav pa za slabi dve uri.

Malo pod Vajneževim sedlom - pogled navzdol.

Na sedlu, pogled nazaj: grapica je lepo zalita, skale, ki gledajo iz snega se da obiti brez težav.

Z vrha Vajneža se lepo viden Janežev žleb.

Ovčji vrh: z malo truda bi bila zahodna strmina še primerna za turni smuk.

Julijci.

Kepa.

Na grebenu je sonce prav pomladansko sijalo, vetra skoraj ni bilo.

Od Vajneža do Stola: cel kup ovinkov po zasneženi poti, okrog pa trave.

Vrh Stola in (napovedani) koprenasti oblaki.

Dva možica označujeta prehod v Široko rižo.

Široka riža: sprva trd in strnjen in sneg se nižje doli spremeni v predirajočo se zoprnijo.

Kozjek (Ovčji vrh) in Mačenska planina.

Sled.