Utrinki: Kotovo sedlo

Tudi vračanje na vedno isti kraj ima tudi svoj čar, zato sem se danes, tako kot pred dvema dnevoma ponovno odpravil v Tamar. Sled proti Kotovemu sedlu je bila še od zadnjič dokaj dobro ohranjena do približno 1500 m. Od tam dalje sta nadaljevanje, najbrž včeraj, potegnila dva turaša, a se je pot danes izgubljala med manjšimi nanosi snega, ki ga veter podi po pobočjih. Sprva sem gazil sam, nato me je prehitel presneto hiter domačin, zadnjih sto ali dvesto višincev do cilja - manše glave na obrobju sedla pa sta voz po spet komaj zaznavni sledi predhodnikov potegnila prijazna sopotnika, s katerima smo se srečali na poti.

Smučanje z glave na višini okrog 2210m je bilo verjetno najlepše to zimo! Čeprav je na osončenih legah Kotovega sedla sneg čisto majčkeno že načet in so se pri vzponu sem ter tja delale celo cokle, pa to ni prav nič motilo neskončnega smučarskega veselja! V osenčenih legah je bil popolnoma suh in smučarsko skoraj brezhiben, le v spodnjem delu žleba na kakšnih 1800 m je bila kakih 100 metrov dolgo območje z mehkejšo skorjico. Potem pa spet juhuhu tja dol skoraj čisto do gozda, kjer je gaz ravno prav nagnjena, da z nekaj izjemami smučanje proti domu v Tamarju počasi teče.

Res izjemen dan, le redko se doživi, da je pri višinski razliki okrog 1100 m sneg skoraj enako smučljiv od vrha do doline.

Velja pa omeniti plazovno nevarnost. Sonce, ki je ob visokih temperaturah v višinah danes imelo zelo veliko moč, je prve plaziče z Vevnice, predvsem pa s Struga prebudilo tam okrog pol devete, ravno ko smo šli tam mimo. Hujšega ni bilo, saj se je sneg zlival pretežno samo po ostenjih. Kasneje se je bobnenje slišalo pogosteje, tudi plazovi so postali obilnejši. Nekaj čez enajsto smo z zadržanim dihom opazovali posebno velikega, katerega oblak snega se je razpotegnil čez polovico širine doline. Malo naprej od plazu, a le komaj kakih 100 metrov stran, smo opazili četvorico turnih smučarjev, ki so jo dobro odnesli. Pri povratku sem na plazovini našel mrtvega gamsa, ki ga je moč snega pahnila z kdo ve katere višine.

Na Kotovem sedlu in v žlebu Malega kota, pod Šitami in Travnikom ni plazilo prav nič. Ko smo bili na Kotovem sedlu, pa se je splazilo v Jalovčevem ozebniku nekako do skale ob vstopu. Zaradi plazovine zna biti smučanje po ozebniku, dokler se zadeva ne uredi, dokaj zoprno. Okrog poldneva, ko smo se vračali pod Strugom je intenzivnost plazenja pričela ponehavati. Timing celotne ture je bil tako danes bistven, jutri pa bo najbrž povsem drugače!

Tamar je res pravi kič!

Snega toliko, kot v dobrih starih časih.

Manjši pršni plaz z ostenij Struga.

Tale malo čez enajsto pa je bil že precej bolj resen. Pikice v krogcu so štirje turni smučarji.

Pod robom Kotovega sedla, zadaj Kotova špica.

Igra sonca in senc pod Jalovcem.

Smučine pod robom Kotovega sedla.

Tamar.

Okrog poldneva so se plazovi umirili.