Utrinki: nad Pian dei Fiacconi (Marmolada)

Joj, joj... pomlad je, pa še nič ne kaže, da bo konec tega pršiča😒. Iz Punta Rocca desno od Undici, pa levo od Dodici, pa med Undici in Dodici, vsakič po 1000 višincev, skupaj 3000m elitnega pršiča...  Pa še kakšni 8000m po sveže zratrakiranih jutranjih pistah. In to vsak dan ... saj ni za zdržat... no ja, bomo že... pozdravček izpod Marmolade💥... 

Greva sedaj v Cortino, imajo več zratrakiranih prog😳

Med Undici in Dodici.

Kloža.

Vzorec manjšega kložastega plazu.

Sled v suhem nesprijetem snegu.

Zgornji jezik ledenika pod Marmolado.

Presmučano po dolgem in počez, pa še se najde prostor.

 

Sasso lungo in Sass Pordoi z Grupo Sella.

Stojiščnica na Pian dei Fiacconi.

Undici in Dodici.

Mali in Veliki Vernel.

Riffugio Pian dei Fiacconi

Nuvolao s Passo Giau.

Marmolada, Picolo Vernel, Grande Vernel.

Sorapiss in Antelao z meglico.

Utrinki: Zvoh

Včeraj s smučmi iz parkirišča na planini Jezerca. Megla, megla, megla... Vmes je skozi oblake enkrat ali dvakrat močno pritisnilo sonce, tako da sem pogrešal sončna očala. Na vrhu Zvoha se je kot pričarano za trenutek odprlo okno, ki je omogočilo pogled na delček Planjave, Brane, Turske gore, Rink... Vse seveda strogo omejeno od zgoraj in spodaj ter z leve in desne.

Na pobočjih je bilo kakšnih 15 cm novega snega, ponekod mokrega, drugje skorjastega, precej zvoženega. Le v gozdu malo nad parkiriščem sem našel kakšnih 80 metrov pretežno suhega in nedotaknjenega za par lepih zavojev. Šestseda ni delovala, tudi dvoseda na Zvoh ne. Progi z vrha Zvoha in s Krvavca ob TV stolpu nista bili zratrakirani, kar bi bilo super, če ne bi bilo difuzne svetlobe in megle. Smučarjev, pretežno tavajočih v megli, smo videli le nekaj.

Pri avtu na Jezercih se je za trenutek ustavil nek Romun. Prijazen možakar v nizkih čeveljčkih in z nizom na obešalnike lepo obešenih srajc v avtu je spraševal, kje se pride na vstopno postajo gondole. V navigacijo je vtipkal "Krvavec", pametna naprava ga je pripeljala na Jezerca do rampe. Povedali smo mu, kje približno je in da je cesta do gornje postaje brez verig težko prevozna. Potem je spet hotel vedeti, koliko daleč je do vstopne postaje in ko smo mu pojasnili, da je žičnica 600 do 700 višinskih metrov nižje, je hotel kar peš. S težavo smo ga odvrnili od tega.

Sicer pa je cesta do Jezerc kopna in prevozna brez problemov.

Megla se je začela tik nad Jezerci.

Zgornja postaja nedelujoče šestsede je bila kot lebdeča vesoljska ladja.

Na vrhu se je za trenutek odprlo strogo omejeno okno s pogledom na Kamniške.

Žičniška postaja na vrhu Zvoha je samevala.

Kot že tolikokrat v tej zimi: gaz in smreke s svežim snegom.

Sled,

Utrinki: Kozjak (Ovčji vrh) / Kosiak (Geissberg)

Vrh ima več imen. Poleg Ovčji vrh še Kozjak ali po nemško Geissberg oziroma Kosiak. V upanju na lepo vreme sem sedanes nanj odpravil iz doline Rute (Bärental). Cesta je splužena do križišča pri Stouhütte (Koča pod Stolom?, približno 950m), do letnega parkirišča je še dobra dva kilometra in kakih 200 višincev, kar sem seveda opravil s smučmi. Nadaljeval sem po cesti, ki pelje do Celovške koče, sem ter tja tudi po kakšni bližnjici. Nad Mačensko planino (Matscacher Alm) sem nadaljeval po smeri poti, ki gre po jugozahodnem grebenu do vrha.

Pot po cesti je zvožena z goseničarjem, ki ga uporabljajo za oskrbo Celovške koče. Do Mačenske planine je bil sneg pretežno ojužen, višje gori pa je prehajal v predelan in pomrznjen (skoraj led, skorja se ni predirala). Povrh je bilo nasutega dva ali tri centimetre novo zapadlega snega in babjega pšena. Kakih 150m pod vrhom sem nadel srenače, brez njih bi šlo kar težko oziroma bi bilo tvegano. Držal sem je tudi bolj JZ grebena, ker je bilo tam manj trdo. Na vrhu je križ, nanj je menda pritrjena tudi tabla v spomin na pokojnega koroškega glavarja Haiderja, a je nisem videl.

Smučal sem po smeri vzpona. Do Mačenske planine je bila smuka odlična, naprej pa pač takšna, kot jo nudi težak ojužen sneg in nižje doli z gosenicami zvožena cesta. Že zjutraj sem v Široki riži desno od Stola opazil pet turnih smučarjev, dva pa sem srečal na Kozjaku. V Janeževem žlebu ni sem videl nikogar, niti smučine ne.

Velja povedati, da so južno flanko Kozjaka, ki je bila še do pred kratkim smučljiva, do trave spraskali plazovi. Za smučanje po tej strani bi se bilo potrebno precej potruditi in najti prehode, ki bi bili tudi varni.

Vreme je bilo vsestransko: od sonca zjutraj, do babjega pšena, snega, megle, nazadanje me je tik pred avtom napral še dež. Ampak se je vse izšlo tako, kot je treba.

Greben med Stolom in Vajnežem s ceste po dolini Rute.

Zjutraj je bilo sončno. Na sliki Janežev žleb.

Široka riža.

Mačenska planina z obilico snega. V ozadju Kozjak.

Plazovi so dodobra postrgali južno flanko.

Na vrhu so velike opasti. Pogled (kolikor ga je bilo) proti Stolu in Vrtači.

Na prvi pogled trde grudice snega so bile v resnici mehke in prav prijetne za smučanje. Spodaj pa led.

Spodaj levo Mačenska planina.

Pri vzponu in spustu sem se držal JZ grebena, ker je bilo tam malo manj trdo.

Sled.

Utrinki: Kosmatica

Vremenska napoved za danes se mi je zdela nekoliko bolj obetavna za severno stran Karavank, pa sem jo mahnil čez Ljubelj v Poden (Bodental). Ampak tam je deževalo, po kakšen polurnem čakanju sem se odločil, da se zapeljem še malo naokrog v Rute (Bärental). Med potjo se je v dolini skoraj zjasnilo, a na parkirišču pred koncem splužene ceste se je ponovno ulil dež. Čemerno sem obrnil nazaj proti Ljubelju, pa me je spet zvabil odcep za Poden, kjer pa k sreči ni več deževalo.

Avto sem pustil malo stran od prijaznega Podnarja. Ker je bilo cesti za Rute kar nekaj plazov, sem se v splošni odjugi odločil za najvarnejšo varianto - Kosmatico. Pot (pravzaprav cesta, ki pa na www.pespoti.si ni vrisana), je v spodnjem delu zratrakirana za tekače, od približno Mlake naprej pa od turnih smučarjev zgolj shojena oziroma zvožena. Do vrha ni prav daleč, kakšnih 600m višinske razlike in dobrih 5km. Malo pod vrhom sem se za trenutek ustavil na Vgrizevi planini (Ogris Alm), kjer je ena sama stara koča, lepa nova je menda leta 2017 pogorela. Na vrhu je hudo pihalo, tako da sem pospešeno pospravil pse in jo jadrno ucrvl dol, kolikor se je po popolnomo ojuženem snegu seveda sploh dalo. Smučal sem pretežno po cesti, a vseeno po gozdu presekal nekaj ovinkov in izpustil eno lepo strmo flanko, ki mi s številnimi štori in v ojuženem snegu ni preveč dišala. No, pa drugič...

Snega je še zelo veliko, pod meglenim pokrovom se je videlo območje ruševja pod Vrtačo in Zelenjakom, ki je kar dobro zalito, a presekano z nekaj plazovi. Žleb bo tako prej ali slej smučljiv, če še ni. Ves čas je bilo sicer megleno, oblačno, deževno, toda dan le ni šel čisto v nič.

V Rutah so na cesti sem ter tja plazovi.

Tabla za kontrolo žoln.

Takega znaka pri nas še nisem videl.

Oblaki do 1300 m.

Enkrat je treba čez potok.

Stara koča na Vgrizovi planini.

Na vrhu se je slutilo sonce, a je pihal močan veter.

Utrinek z Vgrizove planine.

Lepo zalito območje ruševja pod Zelenjakom in Vrtačo.

Sled.

Utrinki: Ratitovec iz Podlonka in Lonk

Včeraj, 08.03.2018. Do Podlonka sem se pripeljal čez Dašnico, avto sem pustil na majhnem parkirišču na ovinku v spodnjem delu vasi, pod Lonkom. S smučmi sem sledil špuro najprej po travnikih in potem po sistemu vlak na pot, ki iz Lovske koče vodi na Jesenovec. Na tej poti ni bilo smučine, pa še precej je izpostavljena plazovom. Zato sem raje sledil gazi sprva po levem robu jase in v smeri Razorja (tudi direktna pot od Lovske koče do Razorja je kljub gozdu deloma izpostavljena plazovom). Iz Razorja sem se po splazenem snegu vzpel desno na Vratca in naprej na Kosmati vrh, kjer je precej pihalo. Smuka nazaj na Vratca mi je postregla s par lepimi zavoji. Iz Vratc naprej pa spet s psi po severni strani in mimo Krekove koče na Gladki vrh.

Od tam sem odsmučal po vzhodni strani, najprej po golem pobočju in nato skozi gozd le malo stran od stenice do majhne škrbinice malo nad Vratci in preko nje na pobočje zatrepa Razorja in naprej približno v smeri vzpona. Malo čez gozd in po poti, pretežno pa po travnikih do avta na 700m višine. Tu me je zvabila nedotaknjena strmina Lonka (pod novim snegom se je sicer videlo nekaj starih smučin), pa sem skočil še na vrh tega hribčka, od koder sem odsmučal že skoraj v mraku.

Razmere so bile precej različne. Pot (kolikor sem ji sledil) je popolnoma shojena. Nad približno 1400m je na severnih in gozdnatih pobočjih sneg pretežno suh in nesprijet, na prisojnih pa suh in deloma skorjast. Še posebno zoprna se mi je zdela skorja v zatrepu Razorja. Nižje doli je sneg južen, na osončenih straneh nekoliko skorjast, v gozdnatih in senčnih območjih pa moker in nesprijet. Povsod (razen v zatrepu nad Razorjem) se je dalo dokaj prijetno voziti, tudi na povsem ojuženi severni vesini Lonka. Skupno sem naklepal kakšnih 1200 višincev, če potegnem črto, je bila tudi smuka (imel sem malo širše smuči) več kot le zadovoljiva. Pa še zvoženo ni bilo, v območju Golega vrha in Razorja ter nižje do poti sta bili v zadnje zapadlem snegu le dve smučini, na travnikih Podlonka pa se mi zdi da mogoče ena.

Pogled s Kosmatega vrha.

Kosmati vrh je ponudil nekaj uživaških zavojev.

Nedotaknjeno.

Tega dne sem bil edini, ki se je na Kosmati vrh podpisal.

Proti Gladkem vrhu.

Krekova koča.

Razglednik.

Vreme pa sončno in oblačno.

Smučljiva strmina (tokrat s skorjo) na koncu Razorja.

Podlonk z Lonka, že zvečer.

Sled.