Utrinki: Begunjščica (Centralna grapa)

Danes po Centralni grapi na Begunjščico in po Šentanskem plazu nazaj.

Od parkirišča je prvih sto metrov popolnoma kopno, je pa zato servisna cesta na debelo poledenela in k sreči prekrita z nekaj milimetrov snega, da se lahko vsaj za silo hodi. Na melišču se spodaj vidijo kamni, desno ob ruševju je kakih 20 metrov širok pas strnjenega snega, po katerem gre z derezami ali brez. Višje gori sta zimska oprema in izkušnje seveda obvezna. Pred mano so bile le ene, dokaj sveže stopinje a sem se jih zaradi dolgega koraka pretežno izogibal. Ugrezalo se je za prvih šest zob derez, včasih malo manj, sem ter tja za kakšen meter ali dva pa tudi malo več. Ledenih plošč, ki bi zahtevalo hojo sprednjih dveh zobeh derez praktično ni bilo. Tudi gazi oziroma od hoje narejenih "stopnic" ni bilo, vse je zbrusil ali pa zasul veter. Meni so takšne razmere pravzaprav všeč.

Na vrhu je sijalo sonce, a je zoprno pihalo z jugo-zahoda. Seveda ne tako močno kot prejšnji teden, ko me je premetavalo na Črni prsti. Šentanski plaz, po katerem sem sestopil je zgoraj manj trd, kot pred šestimi dnevi, v celoti pa se mi zdi za en odtenek bolj pomrznjen kot Centralna grapa. Po servisni cesti sem veselo odkolovratil kar z dvanajsterkami, z malo truda pa bi šlo tudi kako drugače.

Kakor koli že, veter bo ponoči opravil svoje in zjutraj bo spet vse pripravljeno za nove obiskovalce - skrtačeno, zlikano in brez sledi. Skoraj tako, kot je bilo danes. 

Na Možeh - čudoviti stebri.

Po desni se nekaj časa da z derezami ali brez.

Skok je lepo zalit.

Pogled nazaj malo pod vrhom.

Še osemdeset metrov.

Zadnji snežni poprh se je ponekod oprijel skal.

Še malo, pa bom na toplem.

Pogled navzdol z roba. Opasti na izstopu ni.

Južni veter prinaša v ozračje rjavkasto tančico

Igra narave na vršnem grebenu.

Kombiniran spodnji del šentanskega plazu.