On.

Ne vem natančno, kolikokrat sem bil na Triglavu. Morda štirikrat, petkrat, zanesljivo ne desetkrat. Moram priznati, da sem se po prvem pristopu in obveznem krstu z vrvjo po riti (menda je bil Joc z MO Ljubljana Matica tisti, ki me je posvetil) vrha kar nekako izogibal. Pa ne, da bi se ga bal, nasprotno, vedno se mi je zdel veličasten, a kar nekoliko prelahko dosegljiv. Dejstvo je, da se je na Triglavu ravno tedaj, v začetku sedemdesetih let, začel nekakšen masovni turizem (100 žensk na Triglav, kar ni nič narobe, a nam mladim zaletavim neugnancem to ni bilo nič kaj všeč), pa neumnosti, kot so prvi televizor na Triglavu, pa šporhet, pa prva lojtra na Triglavu in podobno). Mislim, da se je ravno enkrat v tistih časih rodilo geslo "Vsak Slovenec mora vsaj enkrat v življenju na Triglav". Posledice takšnega masovnega prepričanja so bile seveda neskončne kolone Slovencev in Slovenk, odraslih in otrok, treznih, pa sem ter tja kakšen zadet, ki so tako ali drugače opremljeni in pripravljeni vsako leto romali na to našo sveto goro. Kar počno pravzaprav še danes.

Zdi se mi, da smo se, tedanja odraščajoča mladina, po navadah vzornikov hipijevske generacije šli celo malce uporništva. Spominjam se, da sem bil pravzaprav resnično žalosten, ko sem izvedel, da so že davno pred mano Triglavu z macolami razbili greben in ga opremili z jeklenicami in klini. Iz zahtevne, kar plezalne ture, so želeli narediti pohleven hrib, na katerega bi se lahko valile množice. In sodelovati pri tem početju, četudi samo z vzponi na tako onečaščen hrib, se nam je preprosto upiralo. Še več. Moj privzeti odgovor skoraj vsakomur, ki se mi je tedaj pohvalil z vzponom na Triglav je bil: "Pa zakaj ravno Triglav? Ali ni dovolj drugih, lepših in bolj osamljenih gora?".

Kljub temu sem bil z Očakom intimno zelo povezan in sem ga spoštoval. Najbrž tudi zaradi občudovanja njegove izjemne severne stene, v kateri se je kalila naša mladost. Začenši seveda s Slovensko smerjo, pa Nemško (kratko in dolgo), pa Skalaško z ladjo, obveznim Čopovim stebrom in drugimi klasikami tega navpičnega skalovja. Spominjam se, da sem se, po neki zahtevni plezariji nekoč ponoči zbudil na nabitih skupnih ležiščih Kredarici, brez zraka, s krči v nogah in iz morastih sanj. S soplezalcem sva morala že plezati nekaj težkega, toda ali sem na Kredarico prišel preko vrha Triglava ali po Kugyjevi polici ali kako drugače, ne vem več. Triglavu sem zanesljivo bil blizu tudi z zahtevnimi, izpostavljenimi in tedaj s pridihom skrivnostnosti in bajk obarvanimi vzponi v mogočni Sfingi (kak pesnik bi zapisal: Sfinga, edina prava ljubezen moje mladosti). Pa tudi takrat, ko sem  v Črni steni (Nomen est Omen, bi rekel moj prijatelj Boštjan) hlastaje za zrakom v slapu vode, ki je ob neurju grmela čezme v zahtevni prečnici poleg številnih klinov pustil tudi dragocen bong, iz Nemčije prešvercano darilo očeta. Samo da sem se lahko rešil in kolikor toliko živ prišel na polico k soplezalcu Janezu. Pa tedaj, ko sem pozimi na Kredarici spal na skupnih ležiščih (v sobi je bilo minus 20), pokrit s tremi odejami, s kapo na glavi in oblečen v vse, kar sem imel s sabo. Zjutraj je bil pri obrazu kakih 15 centimetrov visok kupček snega, nadihanega ponoči. Čez dva tedna so mi zaradi hudega granuloma izpulili en zob, naslednji teden pa še drugega. To povezavo z Njim še posebej zaznavam tudi danes, haha.

Dolgo časa sem potreboval, da sem se lansko leto ponovno odločil, da ga obiščem. Konec septembra je bilo, ko sem čez Plemenice in Škrbino prišel na Vrh. Kako drugače je bilo, kot nekoč. Prvo, kar mi v sicer čudovitem dnevu padlo v oči, je bilo veliko število pohodnikov - kakih petdeset jih je bilo naenkrat na vrhu, kar se mi je, nepoučenemu o trenutnih gorniških trendih, zdelo za delovni dan silno nenavadno. In drugo, česar še posebej nisem bil vajen: veliko, morda četrtina ali petina, med njimi povsem enakopravno tudi ženske, jih je ob stolpu uživalo v lahkotni omami cigaretnega dima. Na poti proti Kredarici pa sem zaznal še nekaj: če je bil Očak še pred mnogimi leti vpet v številne pletenice in nabit s klini, so varovala sedaj pritrjena in privijačena tudi tam, kjer jih nekoč ni bilo. Ne bom hinavec, tudi sam sem prijel za pletenico v prečnici Malega Triglava, kjer so nekoč bili zgolj klini. Pa kljub temu mi ni bilo vseeno. V železo in jeklo ukleščena gora mi je delovala nekako žalostno, celo lažno in z dvojnim obrazom. Zazdelo se mi je, da je navidezna varnost v popolnem nasprotju s številnimi spominskimi ploščami ponesrečenim planincem, ki govorijo o žalostnih zgodbah skozi zgodovino gore zadnjih trideset ali štirideset let. O tragedijah, v katerih je mogočna gora pokazala svojo resnično moč, ne oziraje se na jeklene uzde, ki jih je poskušal nadeti človek.

Na Kredarici sem se za nekaj minut ustavil. Odločitev, da moram Njega obiskati pozimi, ko je stik z goro veliko bolj pošten in prvinski, je padla kar sama od sebe. In to čimprej, sem si zaželel.

* * * 

Letošnja zima je bila pravzaprav idealna za vzpon. Čvrsto pomrznjen sneg, iz katerega so gledala številna varovala, dokaj stabilno vreme. Poročila o številnih vzponih na vrh so se kar kopičila, skrbno sem jih premleval, a do odločitve, da poskusim tudi sam ni in ni hotelo priti. Nekako iz spoštovanja do gore sem želel biti psihično in fizično pripravljen do največje možne mere, priznam, porajali so se mi številni dvomi. Vmes sem skočil na nekaj zasneženih vrhov, tudi zahtevna Skuta je bila med njimi, splezal lažji slap ali dva, s prijatelji ali sam opravil kar nekaj turnih smukov, se dvakrat (od tega enkrat s smučmi) povzpel preko Jalovčevega ozebnika...

A v torek zvečer se mi je končno zazdelo, da je prišel pravi trenutek. Zvečer sem skrbno pripravil opremo, po večernem badmintonu, po katerem se vedno priporoča kozarec piva in prijateljska debata, sem se nekako izmuznil in odšel spat.

Vstal sem tik pred četrto zjutraj, minuto preden je zazvonila budilka. Po zahtevni, poledeneli in razdrapani cesti sem se pripeljal do Lese v Krmi in se ob šestih odpravil proti Kredarici.

Jutro pod Vrtačo.

Jutro je že bilo, svetilke nisem rabil. Pot je bila trda, poledenela, a se je dalo brez derez. Iz sledov sem razbral vsaj dva predhodnika, enega z derezami in enega s krpljami z zobmi. Pot je bila lepo shojena, Nad Vrtačo je nekdo prav estetsko speljal varianto po desni strani skozi ruševje. Pod kočo Prgarca (pogled nanjo  je zame eno lepših doživetij), me je dohitelo sonce. Sneg je postajal južen, a stopinje so držale.

  Koča Prgarca.

Sopel sem navzgor proti robu Podov, misli so mi uhajale kdove kam, premleval sem vse detajle vzpona, ki sem jih poznal in priznam, se občasno tudi boril s strahom in negotovostjo. Se spomniš, kaj so ti svetovali prijatelji? Ne hodi sam, je zahtevno! A hkrati premleval spodbudno Dejanovo pisanje izpred meseca dni, pa druge zapise na www.hribi.net in drugje, pa pravzaprav vse svoje vzpone letošnje zime, ki so mi dajali moč in samozavest...

 Rob Podov na okrog 2000 m.

Kredarica, v ozadju Mali in Veliki Triglav.

Na Kredarico sem prišel v treh urah in pol, kar ni nič posebnega, a sem bil zadovoljen.

Šele tu sem si nadel dereze, pripravil ledni orodji, podkapo, čelado... Pihalo je, zato sem oblekel še vetrovko in debele rokavice. Po kratkem klepetu sem nadaljeval proti Malem Triglavu, na sedlu pod njim je pihal zares močan severozahodnik, vsaj kakšnih 30 vozlov. Razmišljal sem, kako bo na grebenu, spet se je nekaj malega porajal dvom. Možakar, ki mi je prišel nasproti mi je povedal, da je že takoj po prečki na Malem Triglavu precej bolje ter da tudi na grebenu ni tako hudo, kot je na sedelcu. In res je bilo tako.

Prva prečnica, zahtevnejša a s čvrstejšimi stopinjami.

V vstopni strmini so izginili vsi pomisleki in dvomi, nastopila je popolna koncentracija. Bili smo samo jaz, sneg, orodja, dereze, stopinja za stopinjo, ki so v osenčeni strani Malega Triglava dobro držale, prav tako v prvi prečnici. Vse je bilo bolj na nogah in to je dobro. Orodji sem tam uporabljal le bolj za moralo (če ga zabiješ z ratiščem v strmino, drži bolj vprašljivo, če želiš z oklom do ledu spodaj, je treba večkrat udariti, da prideš skozi sneg do ledu, ki je spodaj in to jemlje čas). Napake seveda ne smeš storiti, padec sto ali dvesto metrov je v tem primeru neizbežen. Nasproti mi je prišlo nekaj navez. Najprej dve slovensko - hrvaški, nato še dve ali tri (najbrž) Poljakov. Sicer vsi navezani, so imeli vrvi zvite in jih držali v rokah. Včasih smo hojo z nabranim štrikom v rokah smatrali za hudo napako, prekršek, a v sedanjih časih izgleda, da temu ni več tako. Kdo bi vedel? Poljak mi je skušal dopovedati, da je na severni strani nekaj izgubil, pa ni znal povedati kaj.

V drugi prečnici takoj za vogalom je sonce močno pritiskalo, zato je bil sneg že rahlo ojužen, kar ni dobro, a je šlo brez večjih težav, je pa tudi veter precej ponehal. Naprej je bil sneg suh in je dobro držal. Proti vrhu Malega Triglava je še nekaj kritičnih mest. Bila so več ali manj ravno prav zasnežena ali pa so se videli klini in jeklenice, kar je vzpon precej olajšalo. Od Malega Triglava naprej se greben nekoliko spusti, razmere za hojo so bile pravzaprav idealne, nekaj stopinj je bilo shojenih, pa sneg se ni prediral.

Pogled nazaj: razmere na Malem Triglavu so bile idealne.

Le malček je bilo potrebno popaziti zaradi opasti. Pa vseeno sem bil zelo previden, tukaj nekje se je 24.01.2015 začela Dejanova zgodba, zaključena s srečnim koncem kakih 200 metrov nižje. Ob začetku strmine pri vzponu na Veliki Triglav me je nekoliko upočasnil kakih dvajset metrov dolg in morda četrt metra širok na obeh straneh izpostavljen snežni grebenček. Sunki vetra, ki je postal tukaj močnejši in je precej motil ravnotežje, so zahtevali več kot popolno koncentracijo. Zdrsa z ozke sledi na katerokoli stran na noben način ne bi bilo mogoče več zaustaviti.

V vetru zahteven grebenček pod Velikim Triglavom.

Korak za korakom sem grizel in poplezaval v še zadnjo strmino. Že od daleč sem zagledal Aljažev stolp, zdel se mi je majhen, celo nekoliko pritlikav. Končno sem prišel na vrh, od odhoda s Kredarice je minilo slabi dve uri. Stolp je bil do dveh tretjin zakopan v snegu, z lahkoto sem prijel za os zastavice na njegovi strehi, se spoštljivo dotaknil napisa "Aljažev stolp". Pobožal sem hladno pločevino, kot da bi šlo za drago mi osebo. Za nekaj trenutkov sem obstal, brez kakšnih posebnih misli, le lepo mi je bilo in bil sem popolnoma sam.

Še en meter...

 Na vrhu 2864m plus 1,5m.

Pogledal sem naokrog, kljub koprenastim oblakom se je videlo daleč in na vse strani. Montaž, Mangart, Jalovec, Škrlatica, Rjavina, Draški vrhovi, Bohinskje gore, Triglavski podi so bili kot na dlani. Pa Veliki Klek, Ankogel, morda so se tam zahodno videli že Dolomiti... Nekaj časa sem užival v razgledu in popolni tišini. Nato sem zaznal, da se po grebenu vzpenja še nekdo. Kmalu je prišel do vrha in ... tako kot jaz malo prej, prijazno objel stolp in ga pobožal. Iz spoštovanja sem počakal, da je zaključil s pozdravom, nato sva se pozdravila še midva. Pri tem sem opazil, da je, poleg enakega pozdrava stolpu imel tudi popolnoma enak komplet Grivelovih lednih orodij. Morda pa je nekaj na tem, haha. Srečanje se je sprevrglo v prijazen klepetek na višini 2865,5 metrov, kolikor sva ocenila, da sva ob snežni odeji dejansko bila visoko.

Po obveznem fotografiranju sem se odpravil navzdol. Izpostavljen snežni grebenček mi ni delal težav, saj je veter skoraj povsem ponehal, tako da sem se po rezi brez težav pravzaprav sprehodil. Podobno je šlo naprej. Malo počasneje je šlo pri zgornji prečnici z ojuženim snegom, k sreči je večje taljenje snega preprečil vetrič, ki je tukaj še vedno popihaval, tako da je bilo treba biti zgolj zelo previden.

 Na grebenu Malega Triglava ob sestopu. Foto: Lijaneja

 Nad drugo prečnico ob sestopu. Foto: Lijaneja

 

Zgornja prečnica je bila pri povratku že nekoliko ojužena.

V vstopni strmini na Mali Triglav so predhodniki sestopali križem kražem, tako da so bile stopinje precej razrite, kar je pomenilo malo več težav za tiste, ki se bodo vzpenjali naslednje dni.

 Kredarica s pritiklinami izpod Malega Triglava.

Na Kredarici je bilo vse tako, kot je treba. Prijazni meteorologi, enkratna kava, ki ji nikjer ni para (a je imela tega dne še posebno dober okus), čudoviti razgledi in živahna družba. Bil je delavnik (sreda), nek moj znanec je nekoč na nekem podobnem kraju šaljivo dejal: "Poglej jih, zbrani so vsi lenuhi, delomrzneži in brezposelni", čemur bi jaz samo še dodal: "in kar je še drugih veselih, zadovoljnih in sijajnih ljudi".

Kava na Kredarici: je ni boljše pod soncem!

Ob kratkem počitku ob varnem zaključku ključnega dela vzpona pravzaprav nisem občutil nikakršnega velikega zmagoslavja, iskreno povedano niti kakšnega posebnega zadovoljstva ne. Kot da bi opravil nalogo, ki jo je pač treba opraviti. Le čisto neopazno in brez stresa je popustila skrajna koncentracija, ki je ob vzponu dosledno, brezhibno in v celoti preprečevala strah, dvom, pomisleke in kar je še drugih varovalk, ki si jih ob zahtevnih stanjih samozaščitno omislita naša duša in telo.

Kapelica: potrebno bo vzeti lopato v roke.

Od Kredarice dol (okrog dveh popoldne) je šlo tako, kot navzgor: brez derez. Malo pred robom podov je bil sneg že južen in se je mestoma prediral, še huje je bilo naprej do Prgarce, kjer sem se včasih udrl do pasu. Od tam dalje pa je bil sneg že bolj predelan, tako da s prediranjem ni bilo težav in je bila hoja udobna. Pri avtu ob Lesi v Krmi sem bil malo pred četrto popoldan. Tura je bila končana.

* * * 

Pravzaprav vzpon niti ni bil končan. Ves čas spusta sem namreč premleval kar filozofska vprašanja o biti ali ne biti, o začetkih, koreninah, pravzrokih in sprožilcih za naša dejanja v preteklosti, sedanjosti in mogoče tudi v prihodnosti. Kakšni za vraga so vendar bili vzroki, da me je nekoč zaneslo med vršace? Pa za tem med plezalce, turne smučarje, na ekspedicije? Kaj me je po letih odsotnosti spet privabilo nazaj? Zakaj tako rad obiskujem te oddaljene in včasih (na žalost vedno manj) osamljene konce? Ob tolikih vprašanjih se mi je pred očmi med sestopom pojavljala podoba iz daljnje mladosti, podoba lesenih smuči s kandahar okovjem, čez katere so bile skrbno napete tjulnove kože. Moral sem imeti kakih pet ali šest let, ko mi jih je pokazal stric Janez Polda, tedaj gozdar in lovec, pa seveda tudi izjemen, a upokojen športnik. Najbrž se nikoli ni zavedal, kakšne domišljijske zgodbe so se ob videnju teh preprostih a genialnih smučarskih pripomočkov pričele plesti po glavi meni, mestnemu smrkavcu. Kako sem si predstavljal strica, ki v globokem snegu čez drn in strn, po zasneženem ruševju in gostem gozdu zasleduje gamse, kozoroge, gre prisluhnit ruševcu ali pa čisto preprosto preverit, koliko snega je zapadlo tam visoko v gorah in če so se plazovi že splazili. Zamišljene zgodbice so seveda počasi zbledele, za vedno pa je v zavesti ostala podobo tjulnovih kož. Pravzaprav ne mineta teden ali mesec, da se mi ob pogledu na gore ne prikrade ta spomin.

Janez Polda, vir: dLib

Zato sem se odločil, da mimogrede po dolgih letih obiščem teto Malči, stričevo vdovo. Čisto iz vljudnosti, pa da še z njo podelim vsaj malo občutke ob tem vzponu na Očaka. A to je bil račun brez krčmarja. Kleni, 93 let stari gospe seveda ne pade na misel, da bi popoldneve preživljala sama v hiši, ko je pa vendar toliko dela naokrog, pa še na sprehod mora iti in pozdraviti po vasi. Da ne govorim o stari Poldovi hiši, pa gozdu, za kar vse skrbi in podobne obveznosti. Tete ni bilo doma, malo žalosten sem se odpeljal domov.

No, vrag me je na Kredarico vlekel že čez dva dni, tokrat s smučmi. A sedaj sem bil bolj previden in sem se teti najavil po telefonu, kot se pravzaprav spodobi. Po zanimivi smuki s Kredarice (o tem kdaj drugič) sem jo ponovno poskusil obiskati in jo seveda tudi našel. Sprejela me je v kuhinji in bilo je tako, kot nekoč. 

Usedla sva se za mizo poleg gašperčka, ki je tam že vsaj petdeset let. Ponudila mi je malinovec iz domačih malin, pripravljen po receptu kdo ve katere stare mame in po okusu točno takega, s katerim mi je, neugnanemu mulcu, ki je bil pri njej na počitnicah, pomagala gasiti žejo pred skoraj petdesetimi leti. Videla sva se po dolgih letih, pogovarjala sva se o tem in onem. Povsem slučajno sem omenil tudi podobo smuči s kožami iz moje mladosti in ji povedal, kako me spremlja in se veže na moje najlepše spomine. Ob slovesu sem si v predsobi podrobneje ogledal stričeve skakalne smuči, pa smuči njegovega ata, namenjene za hojo po lovskih poteh in brezpotjih.

Smuči strica Janeza in njegovega očeta.

Stopila sva še v stričevo spominsko sobo, polno pokalov, slik, medalj in drugih športnih in drugačnih spominov. Izpod mize je potegnila leseno skrinjo, rekoč: "Tole je nedotaknjeno, tako kot je zložil Janez. Saj si to mislil, kajne?". Odprla je pokrov, ob številnih smučarskih voskih in mažah so bile v kotu v kolobar skrbno zložene tjulnove kože. Natančno tiste izpred več kot petdesetih let. Osupel nad tem odkritjem sem za trenutek zajemal sapo, nato pa previdno dvignil enega od dveh zavitkov. Nisem ga upal razplesti, a otip pradavne kože je bil tak, kot se ga spominjam še iz otroštva. Malo žgečljiv, nenavaden, gladiti se ga je dalo le v eno smer.

Starodavne kože za smuči (psi) strica Janeza.

Svetinjo sem si upal ogledovati le malo časa, nato sem jo previdno položil nazaj, zatem sva skrbno zaprla pokrov skrinje.

Poslovil sem se, spet pridem, sem obljubil. "Le pridi, pa sporoči prej, ti bom kaj spekla!" je še rekla za slovo.

Nazaj grede sem se peljel mimo smučišča, kjer sem se kot osnovnošolec na počitnicah pri teti večkrat do sitega nasmučal, teta pa je skrbela, da nisem bil ne lačen, ne žejen in sem se sploh dobro imel. Pod smučiščem, ki zaradi pomladne odjuge ni več obratovalo, je bil kup snega, na njem dokaj sodoben teptalec, snežni topovi in luči za nočno smuko so bili še postavljeni. Vse je izgledalo urejeno, smučišče vzdrževano. Vesel sem bil tega. Peljal sem se naprej, ne preveč hitro, saj sem imel mnogo za premisliti in prežvečiti. Že dolgo samo slutnja o poreklu vsaj nekaterih mojih gorniških in turnosmučarskih pravzrokov se je sprevrgla v zanesljivo zavedanje o koreninah, zraslih tudi pri teti Malči, prezgodaj umrlemu stricu Janezu in z gorništvom prežeti vasici Mojstrana, stisnjeni v kotanjo pod tremi alpskimi dolinami v osrčju naših najvišjih gora.

Vzpon na Očaka izpred dveh dni se je, nekako po naravni poti, šele tedaj zares zaključil. Ob teh spoznanjih sem si med vožnjo domov pomirjen, z veliko veselja ter brezskrbno privoščil nekaj trenutkov resničnega zadovoljstva in sreče.

Pa srečno pot!