Gubno čez Kurjeke

Včeraj (petek, 12. aprila) od sotočja Mlince in Žaklja čez Kurjeke na Gubno, po markirani poti nazaj.

Ob Žaklju sem nadaljeval do odcepa za sotesko Kloma, nato pa naravnost naprej po gozdni poti, ki pripelje na sedlo Stanič. Od tam vodi ostro levo komaj zaznavna stezica, ki se sprva celo nekoliko spušča, nato pa strmo dvigne v peščeni grapi. A ne za dolgo, kmalu zavije levo v ruševje, nadaljuje čez drobljivo, peščeno prečko nad strmo grapo in konča na gozdnatem sedelcu Šija 2.

Od tu gre prijazna steza z lepimi pogledi in razgledi v glavnem kar strmo navzgor. Je lepo sledljiva, na škrbinici kakih sto višincev nad Šijo 2, ki bi sicer lahko bila kar zahtevna, je postavljen celo trden lesen mostiček. Pred leti je neurje podiralo drevesa. Še danes se vidi, da je bilo vloženega ogromno truda, da so očistili prehode padlih velikanov, mnogi so bili zelo debeli.

Od kote 1666 m dalje gre steza dobrega pol kilometra pretežno vodoravno. A že kmalu po začetku spet srečaš sitno drobljivo prečnica čez strmo grapo, malo pred koncem ravnega dela ji sledi še ena. Obžagani stezi sem iz radovednosti sledil do roba široke, razbite grape, kjer se izgubi. Grapo je potrebno prečiti in na drugi strani splezati preko roba, da dosežeš nadaljevanje prečne poti, ki gre v smeri Visokega Kurjeka. S pogledom sem tako na daleč poskušal oceniti, kje bi se to izvedlo. Nisem čisto prepričan a morda po levem (gornjem) od dveh žlebov. Pogled višje gori mi je sicer zasejal dvom v možnosti te variante.

Pot proti Gubnem se od prečne poti odcepi kakšnih 50 metrov pred grapo (droben možic). V maniri pravih karavanških strmin nato rine še kakih 150 višinskih metrov kolenogrizno navzgor do bližine vršnega grebena, kjer sem jo izgubil. Zlezel sem še kakih 50 metrov naprej, pa malo levo, a mi ni bilo nič jasno. Na severni strani je bilo med ruševjem še nekaj snega (zoprno), na desni se je odpirala prečnica čez širšo, krušljivo grapo, že četrto ta dan. Ni mi bila prav nič všeč. Spustil sem se nekaj metrov pod kraj, kjer sem videl zadnje obrezane veje. V manjšem pretepu z ruševjem sem zmagal in dosegel grapo na mestu, kjer je bila ožja in lažje prehodna, nato pa po njeni desni s pomočjo ruševja zlezel do roba (hvala, Velocy s Hribi.net!). Tam sem med ruševjem našel čisto spodoben prehod do trav, ki so me po južni strani strmo vodile v smer grebena in naprej še nekaj metrov do markirane poti. Tudi naprej do vrha Gubna je bila pot v celoti kopna.

Bilo je jasno vreme, prekrasen dan, z nekoliko zamegljenim pogledom na Julijce na drugi strani ulice, zato slike gora tam čez danes niso v prvem planu. Eno pa bom vseeno prilepil. Samo toliko, da se vidi, da je v Kotu in Za Cmirom še vedno veliko snega.

p.s.: na hribi.net sem našel zapis od JanG, kje gre prehod prečne poti čez grapo; po zgornji grapici.

Potok Žakelj.

Stezica od sedla Stanič je komaj vidna.

Po peščeni grapici kakih 50 m navzgor...

...nato pri možicu levo v ruševje...

... in čez drobljivo prečnico.

Sedlo Šija 2: začetek poti čez Kurjeke.

Cilj v daljavi.

Lesen mostiček. Drži!

Zgledno očiščena podrtija. Koliko garanja!

Južna stena Kepe.

Od kote 1666 naprej.

Stolpi in stolpiči.

Divje.

Tretja prečnica. Pot je sicer na široko obrezana.

Grapa, čez katero je treba, če greš po prečni poti.

Pogled na grapo od zgoraj daje drugačno sliko.

Pogled z bližine markirane poti pod Gubnim.

Kepa.

Rjavina, Kot, Vrbanove špice, Za Cmirom, Triglav.

Tudi na avstrijski strani je veliko snega.

Kurjeki.

Na Hribi.net naknadno najden opis prehoda prečne poti po grapi.

Prehod krušljive grape v vršnjem delu. Šel sem nekaj nižje kot kaže sled.

Sled.