Stol kar tako

Danes gor in dol po Zabreški poti.

Na poti nič posebnega, veter (napovedan je bil SZ) je zgleda nekoliko hladil le pohodnike na Žirovniški poti, na Zabreški ga je bilo komaj kaj, na vrhu pa skoraj nič. Prve snežne krpe so se začele pod Prešernovo kočo. Malo previdnosti je bilo potrebno na tistih nekaj metrih grebenčka Malega Stola in dol do dolinice, na Veliki Stol so vodile pomrznjene stopinje. Sam sem šel brez derezic, a sem jih nazaj grede iz previdnosti nataknil do Prešernove koče. Drugi pa kakor kdo. Nekateri so bili tudi v supergah. Kavke so bile tečne kot vedno, ena si je neodplačno hotela prilastiti moj sendvič. Poleg kavk sem srečal vsaj še petdeset pohodnikov.

Vreme enkratno, razgledi daleč naokoli. Dol grede sem zavil na Zabreško planino in se nasmejal rezljanim figuram ob pastirski koči.

Rampa na cesti je bila odprta (menda je tako od 1. novembra do 30. aprila). Ob Valvazorjevem domu sta bili na parkirišču ob 7. uri zjutraj le še eno ali dve parkirni mesti, ko sem se okrog enih vračal, je bilo veliko avtomobilov parkiranih tudi ob cesti.

Sonce zjutraj me vedno razveseli.

Pogled proti Šmarni gori.

Betonska bajta na 1606m.

Saj vemo, katero jezero je to, kajne?

Imenitna Vrtača.

Košutica in Košuta.

Pot na vrh je bila pretežno zasnežena in pomrznjena.

Eleganten zavoj proti mojemu sendviču.

Tudi proti Avstriji je bilo jasno.

Videlo se je do konca Karavank in še dlje.

Zelenica je v osrčju gora.

Zabreška planina.

Naivna umetnost: Pod Karavanška plastika (1).

Naivna umetnost: Pod Karavanška plastika (2).

Sled.