Utrinki: Kamniška jama

Včeraj (petek 23. oktobra) po dolini Kamniške Bele do Kamniške jame in nazaj.

Za pot do slapa Orličje (Orglice) bi pravzaprav lahko rekli, da je s številnimi tablami in oznakami, spominskimi obeležji, celo bolj ali manj posrečenimi varovali na krajših stopnicah, pravi mali turistični biser, primeren za popoldanski obisk. Vode v slapu je te dni dovolj.

Po poti za Skok sem nadaljeval kakšnih 20 minut do grape in čez njo. Na drugi strani se odcepi slabše vidna lovska pot. Sprva vodi po gozdu, nato strmem, s travo poraščenem rebru z redkimi drevesi in na koncu zopet po gozdu. Vhod v jamo (kakih 10 metrov visok spodmol) je dostopen, na začetku glavnega rova, ki vodi v notranjost pa so, zaradi zaščite redkih kamnitih struktur, ki se nahajajo v jami, nameščene rešetke. S stropa je po malem kapljalo.

Po travah levo od jame sem se vzpel do drevesa še nekaj deset metrov navzgor. Nad njim sem v steni opazil kak meter visok rov, ki vodi nekam v notranjost gore. Do pasu sem zlezel noter, pa ne več😨. Naprej levo, proti strmi sosednji grapi nisem več videl prehoda.

Vrnil sem se nazaj do poti za Skok. Imel sem še nekaj časa, zato sem se vzpel še kakih stopetdeset višinskih metrov po grapi skrajno levo od Skoka. Nad nekakšnim zatrepom na desni strani te grape me je pričakal rogatec in proti meni valil male in malo večje skale. Ob tem času se je tudi močno pooblačilo in je kazalo na dež. Ker sam nisem želel postati neprostovoljni element kakšnega ad hoc slapu, sem kamenjanje vzel kot dodatno dobrohotno opozorilo in jo po lepih, zglajenih skalah v grapi pobrisal nazaj. Deževalo včeraj ni, a zgodba bo enkrat drugič zanesljivo imela nadaljevanje.

Pot do Kamniške jame je slabo uhojena a brez večjih posebnosti. Na trenutke, še posebej v gozdu, je slabše sledljiva, pomagajo pa možici. Ko sem se vračal sem jo v gozdu zaradi nepazljivosti kar dvakrat ali trikrat za nekaj metrov usekal mimo, a sem se vselej brez težav lahko vrnil na pot. V strmih zatravljenih pobočjih (kakih 200 metrov visok odsek) zaradi dolgih, obraščenih trav ozko stezo bolj ugibaš kot ji slediš. Tam je strmina precejšnja, lahko bi rekel celo, da je izpostavljeno. A je pot res spretno speljana, tako da ni težav. Čeprav je zakrita s travo, je vedno prostora vsaj za en čevelj. Le v primeru dežja zna biti spolzko. Na spodnji tretjini travnatega dela je udobna rama z lepim razgledom proti Najnar štantu.

Varovala na poti do slapa Orličje (Orglice).

Tudi otroci imajo na poti zabavo.

Nekdanji grob Ameriškega pilota in poročnika Otta Hinndsa. Pokojnega so pred leti prenesli v domovino.

Slap ima dovolj vode.

Odcep poti na drugi strani struge ni najbolje viden.

Jesen ob travnatih pobočjih.

Detajl s poti.

Spodmol nad jamo.

Vpisna knjiga je v jami.

Rešetke za zaščito redkih kamnitih struktur (aragonitnih ježkov).

Pogled iz notranjosti jame.

Ob drevesu levo ob jami je še ena luknja.

Brrr, kaj pa če me notri nekdo ali nekaj čaka :).

V strmih travah stezo bolj ugibaš kot slediš.

Stezica je všečna.

Pogled na Najnar štant.

Sled.