Utrinki: Rzenik in Konj

Danes (sreda, 13. januar) po Dolskem grabnu na Rzenik in na Konja. Pot iz parkirišča je bila zjutraj prvih nekaj sto dolžinskih metrov pomrznjena (nazaj grede pa blatna), višje gori pa čedalje bolj zasnežena, a temeljito zgažena in ne zglajena. Smuči, ki sem jih na snegu pripel, so mi zoprno spodletavale. Zato sem jih kaj hitro snel in do konca Dolskega grabna nesel.

Nad Planino Dol je smučina urezana približno po smeri markirane poti, pot pa je zgažena nekoliko bolj desno. Nad planino Rzenik je sneg precej skorjast, poti in smučine so bolj ali manj narejene tako na Rzenik, kot na Konja, jih pa veter precej zameta. Z Rzenika sem šel še na Konja, poskusil sem še na njegov SZ vrh, kamor ni bilo stopinj. A je bilo na grebenčku zadnjih nekaj metrov precej nabitega snega vprašljive stabilnosti, na obe strani pa prepad, tako da sem tik pred vrhom raje obrnil. Na Konju je ob tem pričel pihati močan veter, ki mi je skoraj odpihnil nahrbtnik, ko sem urejal opremo.

Smuka do planine Rzenik je bila popotovanje med skorjami. V gozdu nad planino Dol pa lepa, po pretežno nepredelanem, malo zvoženem suhem snegu, tudi po gozdni cesti proti Jaški . Od Dola sem smučal do vstopa v Dolski graben, naprej pa ni imelo več smisla.

Med potjo sem srečal kakih deset pohodnikov. Prav simpatično smo poklepetali. Čeprav sem tovoril smuči za le nekaj sto višincev smuke, mi ni žal. Bil je lep dan!

Pot po Dolskem grabnu je zasnežena, zgažena, a ne zglajena.

Pogled malo pod planino Rzenik.

Pogled z vrha Rzenika proti vzhodu.

Veter oblikuje sneg, skorja se še predira, predelava bo ob napovedanem mrazu še trajala.

Kurja dolina z mejnimi vršaki.

Velika planina kot na dlani.

Rzenik.

Grintovec se je prikazal le za trenutek. Potem je pa začelo pihati.

Veter. Brez smučarskih očal je bilo težko.