Utrinki: Konj in Rzenik

Včeraj (torek, 26. januarja) čez Dolski graben najprej na Konja, nato pa na Rzenik in nazaj. Vzdušje depresivne, oblačne Ljubljane me je dolgo časa prepričevalo, naj ostanem doma. Ko sem naposled le prispel pod žičnico na Veliko planino, so se meglice že razkadile in le nekaj sto metrov naprej po poti se je kot v čarovniji prikazal pobeljen Grintovec. Pot je bila sprva pomrznjena, nato sem ter tja poledenela, na približno 900 metrih se je začel strnjen, dobro uhojen sneg. Od planine Dol je vodila le nekoliko manj shojena gaz, sprva v območju markirane poti, potem pa desno po gozdni cesti proti Jaški in levo navzgor po poti, ki iz Praga pelje proti planini Rzenik. Gamaše so bile tam že kar potrebne, zato sem si jih nadel. Na Konja sem dostopil s sedelca na zahodni strani in nato po grebenu. Prediralo se je sem ter tja, a ne prehudo. Derez nisem rabil.

Na vrhu pa presenečenje: nekdo je pospravil vse lepe, visoke, kamnite gore nad dolinama Kamniške Bele in Bistrice in jih zamenjal z ledenimi, snežnobelimi skulpturami vseh oblik in velikosti. Namesto Ojstrice je postavil belo, razbrazdano plavut morskega psa, Planjavske Zelenice so ena sama nedotaknjena, na videz prekrasna smučarska strmina, namesto Brane same zasnežene grape, nad katerimi se sem ter tja vidne le nekatere stenice, Skuta je res skuta, da v moko povaljani Štruci sploh ne bi govoril. Le Grintovčev jugo-vzhodni greben se je nekako uspel ogniti snežni stihiji. In seveda Koglova južna stena.

Kar dolgo časa sem osuplo zijal tja in na vse druge strani, potem sem se ob grebenu spravil še na Rzenik. Na enem mestu je bilo malo trdo, a tudi tu je šlo brez derez. Noč se je bližala, na Dol sem se s planine Rzenik spustil po stopinjah, ki so vodile naravnost navzdol, približno po markirani poti. Kakih 15 centimetrov pršiča na trdi podlagi mi je po gozdu nudilo udoben sestop.

V Dolskem grabnu sem si, že v temi, nadel derezice na približno 1100 višinskih metrih in jih na 700 metrih snel. Takoj zatem sem na z listjem prekritem ledu telebnil kot sem bil dolg in širok, svetloba naglavne lučke mi pri zaznavanju nesramne pasti ni prav nič pomagala. Nižje doli, na parkirišču, je moj avto sameval v temi. 

Bil je lep dan.

Le nekaj minut nad parkiriščem se je odprlo.

Pot v zgornjem delu Dolskega grabna je udobno shojena.

Na poti v smeri proti Jaški.

Planina Dol.

Planina Rzenik, nad njo Rzenik, desno Konj.

Pogled s sedelca med Rzenikom in Konjem.

Grintovec, Skuta in Brana.

Polna luna bo...

Proti vrhu Konja.

Planjava.

Pogled na vzhod.

V osrčju naših Alp.

Je to res Ojstrica?

Konj z Rzenika.

Večerne sence na plavuti belega morskega psa.

Planjava.

Z vrha Rzenika.

Zgoraj škratje, spodaj pa megla.

Na pobočju Rzenika.

Veter dela svoje.

Pastirska koča na planini Rzenik.

Velika planina zvečer.

Dol po markirani poti.

Luna na planini Dol.

 

Sled.