Modrina neba...: Utrinki: Kanjavec v megli

18/05/2020

Utrinki: Kanjavec v megli

Ponedeljek, 18. maja. Iz Planine Blato čez Krstenico na Hribarice in naprej na Kanjavec, povratek čez Lazoviški preval in Planino v Lazu nazaj na Blato. Aladinova napoved oblačnosti si je zaželela jasnega dne, jaz pa potepanja po Triglavskih podih. Iz Blata sem šel po grapi Bušnica, ki se tik pod vrhom konča s skokom. Prešnjič sem ga obšel po strmem gozdu na levi, včeraj sem poskusil po strmih travah z redkimi drevesi po desni. V grapi je bilo že od začetka vse zelo vlažno, tudi trave pri izstopu niso bile izjema in so drsele. Se mi zdi, da je levi izstop malo lažji.

Premočenega od rose me je na Krstenici pričakalo prešerno sonce. Na planini Jezerce je pipa zaprta, vodo se da natočiti kakšnih 50 metrov na koritom. Nadaljeval sem po drugi dolinici doline Za Debelim vrhom (gledano z vzhoda), ki pripelje naravnost na preval Hribarice. Strnjen sneg se prične na začetku dolinice, malo višje sta strmejši pobočji, kjer je bil sneg temno siv in je izgledal trd. Iz previdnosti sem si nadel dereze, vzpon je bil zato precej bolj udoben. Pod vrhom Hribaric me je zagrnila megla, orientacija je postala kar zahtevna. Skupaj z Aladinom sva se obrisala pod nosom. Aladin za pravilnost napovedi, jaz pa za pohajkovanje po Triglavskih podih. Se mi zdi, da je to že zgodaj zjutraj napovedovala tudi rosa v Bušnici.

Da ne bi izgubil dneva, sem se odpravil na Kanjavec. Pa tudi tja ni šlo ravno tekoče. Pot se na več mestih skrije pod snežišče, kje zopet pride ven v skalovje, je bilo treba vsakič raziskati. To pa v megli ni ravno najbolj enostavno. Na vrhu se je kot po čudežu za nekaj trenutkov zjasnilo. Triglav, zavit v mehko vatirane kosmiče oblakov, je bil kot na dosegu roke.

Nazaj je šlo hitreje. Seveda sem disciplinirano hodil po lastnih stopinjah, dokler nisem - zopet pod Vrhom Hribaric prišel ven iz megle. Imel sem še nekaj časa in volje, pa sem skočil še na severnega soseda Debelega vrha (mogoče se imenuje Vrh Lašt, 2351m). Oblaki so se rahlo dvignili, za nekaj minut se je prikazal celo Kanjavec. Pa tudi na ostale vrhove naokrog je bil razgled lep, čeprav prikrajšan za modrino neba. Vse je še krepko zalito s snegom.

Nadaljeval sem po tretji dolinici (od vzhoda). Na koncu je potreben sestop kakšnih 100m na markirano pot proti Lazoviškem prevalu, ki s smučmi ni problematičen. Včeraj pa ga je bilo treba sestaviti s hojo po strmih travah in spustom po plitvem snegu, pod katerim so bile številne luknje. Krajne poči in podobne luknje, ki so v snegu ponavadi skrite na pregibih strmin, so po mojem v trenutnih razmerah sicer največja nevarnost.

Po tem, ko sem večino dneva prebil na snegu, me je pod Lazoviškim prevalom razveselila prava pomlad. Na celi poti nisem srečar nikogar, tudi sledov v snegu ni bilo. Le kolovoz, ki od Sedmerih jezer pelje na Planino Blato je bil blaten in poln sledov od traktorjev. Lubadar očitno zahteva svoje.